1. januar, 23. februar, 8. marec, 9. maj … Vsak, ki se je rodil v Rusiji, točno ve, kdaj pridejo na vrsto ruski prazniki. Še če se odseliš iz Rusije in že davno ne praznuješ več teh praznikov, ne moreš prepričati svojih starejših ruskih sorodnikov, da ti prenehajo prek WhatsAppa pošiljati nageljne in trakce sv. Jurija vsako leto ob dnevu zmage 9. maja.
Večina prebivalcev osrednje Rusije je presenečena, ko jim nekdo iz sibirskega Tjumena reče, da gre na avion, da bo skočil do sorodnikov »na vasi«, podobno gredo Moskovčani na svoj vikend s primestnim vlakom.
Ampak tudi »kratka pot peš« v Moskvi je za večino Evropejcev dolga in utrujajoča (jaz običajno po dolgi službi hodim 3 km do doma).
Navajenost na dolge razdalje je eden od temeljnih »stebrov« ruske identitete že od prastarih časov. Najbrž se iz tega razloga Rusi še danes radi hitro peljejo po cesti, kar je svojčas opažal že Nikolaj Gogolj.
»Rok: včeraj.« Na ruskih spletnih straneh s ponudbami za delo lahko take besede pogosto zasledimo v povpraševanjih za delavce svobodnih poklicev, včasih tudi pri rednih zaposlitvah. Za Američane ali Francoze bi bila to skrajno neokusna šala, Rusi pa to razumejo kot znak, da ponudba prinaša veliko dela, a tudi priložnost za večji zaslužek.
Zdi se, da imajo Rusi že v krvi navado, da vse naredijo v zadnjem trenutku. Računovodje pripravijo celoletno bilanco v zadnjih dveh dneh leta (da bo lahko šef vse skupaj popravil in spremenil v zadnji minuti), še na stadionih za svetovno prvenstvo v nogometu 2018 so delali popravke v času, ko so prvi navijači že prišli v Rusijo. Glavno, da je stvar dokončana, roki so drugotnega pomena.
V Rusiji zamujanje pri rokih ne velja za nevljudno. Za razliko od kakšne Švice, kjer je to znak popolnega nespoštovanja do kolegov.
Kaj pa če vse skupaj zafrknemo? Upajmo, da se to ne bo zgodilo …
«Авось» (»avos'«) je beseda iz stare ruščine, ki jo v primerih, kot je zgornji, Rusi uporabljajo še danes. Beseda odraža nejasno upanje tudi v najhujših okoliščinah.
Ruski mužik je moral vedno imeti v mislih »avos'«, ker nikoli ni vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Pred carji so Rusi živeli v deželi knezov, ki so bili med seboj redno v konfliktih. Vsak car si je lahko čez noč samovoljno izmislil svoje zakone in ukinil stare, nikoli ni bilo jasno, kdaj bo izbruhnila naslednja vojna. Koncept »človekovih pravic« ni obstajal. Celo dosežki ruske vojske so večkrat temeljili na »avosu«, samo pomislimo na kampanjo generala Suvorova v Švici.
»Avos« tako vsekakor spada med temeljne »stebre« ruske identitete. Ruse zaznamuje nerazložljiva vera v srečo in nadnaravne sile, ki jim bodo pomagale, da se bodo prebili naprej in prišli do končne zmage (morda tudi ne).
Rusi niso edini, ki potrkajo na les ali pljunejo čez ramo. A oni tudi posedajo tik pred začetkom dolge poti, se bojijo pljuvati sol, se nočejo rokovati ali podajati stvari čez prag, nočejo stopiti čez nekoga na tleh, ne hodijo pod lestvijo, ne gredo nazaj domov iskat neko stvar, če so jo pozabili doma … To so tipični primeri ruskega vraževerja, ki so se ohranili iz poganske preteklosti in preživeli prihod krščanstva.
Podobno so se ohranila nekatera poganska praznovanja: svjatki (praznovanje zimskega sončevega obrata) so zasedli prostor med božičem in Jezusovim krstom, noč Ivana Kupala (kresovanje ob poletnem solsticiju) se je preoblikovala v praznovanje rojstva sv. Janeza Krstnika, velika noč pa je zamenjala slovansko novo leto, ki so ga praznovali spomladi.
Prijatelji iz Sibirije mi potožijo, da jih prijatelji iz Moskve stalno zafrkavajo z vprašanji, kot je na primer: »Zakaj pa sredi zime nosiš kapo, saj si iz Sibirije!« Navadno odgovorijo v stilu: »Da, sem iz Sibirije, in tam vemo, da se je treba pozimi toplo obleči.«
Seveda tudi za večino drugih Rusov zima ni posebno presenečenje, čeprav imamo veliko manj besed za sneg v primerjavi z Eskimi.
Znani zgodovinar ruskega kmetstva Lev Milov razlaga, da je ruski narodni značaj oblikovalo podnebje, ki je ključno določalo življenje kmetov. Pol leta delaš kot konj, pridno seješ in potem čim hitreje žanješ pridelke, preden nastopi mraz (mogoče je to vplivalo tudi na navado, da Rusi vse delamo v zadnjem trenutku). Nato pol leta ležiš na peči in si izmišljaš nove stvari in dejavnosti, da premagaš zloveščo rusko handro, otožen dolgčas.
Na tem področju Rusi nimamo konkurence. Handrá ni samo melanholija, to stanje je že bližje občutku, kot da ima človek duševno bolezen.
V Londonu cele tedne dežuje, ampak ruska handra je drugačna od angleške melanholije in je sestavni del tako imenovane »ruske duše«. V zahodnih družbah pretirano glasno pritoževanje velja za nevljudno, v najboljšem primeru tako osebo vsi ignorirajo. V Rusiji je ravno obratno: nevljudno in nečloveško je, če ignoriraš osebo, ki se na glas pritožuje – to je v resnici njen klic na pomoč in pomoč mora priti, magari od popolnega tujca. Tako veleva ruski duh.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
