Čehov: Genij za denar

Njegov največji posel je bil sklenjen z založnikom Adolfom Marxom, ki je dobil avtorske pravice do vseh del Čehova, celo tistih, ki jih bo napisal šele v prihodnosti. Posel je bil »težak« 75 tisoč rubljev, kar je bila takrat ogromna vsota. Marx mu je ta znesek plačeval po delih, v zameno pa je od Čehova sproti zahteval nove rokopise.

S tem denarjem si je Čehov zgradil hišico na Jalti. Ampak Čehov je našel zanimivo luknjo v pogodbi: pogodba ni pokrivala gledaliških predstav, zato so pri Češnjevem vrtu pravice za predstave (in zaslužek iz tega) vseeno pripadle Čehovu, Marx pa je samo izdal knjigo.

Ni naključje, da je Čehov polovico svojih del napisal šele po tem, ko je sklenil pogodbo z Marxom. Šele z Marxom so na svet prišli Češnjev vrt, Tri sestre in 10 (!) kratkih dramskih del.

Čehov je z luknjo v pogodbi uspel pretentati založnika, ampak je pa zato imel probleme z gledališkimi režiserji. Ti so imeli skrajno divje zamisli. Enkrat je prišel v Moskovsko umetnostno gledališče gledat vajo za predstavo Galeb. Začuden je bil, ko je za odrom slišal kvakanje žab, brnenje muh in lajanje psov. »To delamo zato, da bi vse skupaj izpadlo bolj resnično,« mu je pojasnil režiser.

Čehov je gledališki skupini v odgovor odpredaval eno lekcijo iz umetnosti: »Kramskoj je naredil eno čudovito sliko. Odlično zajame človeške obraze. Kaj bi se zgodilo, če bi z enega od obrazov odrezali nos in bi nekdo raje skozi luknjo vtikal resničen nos? Nos bi bil zelo resničen! Ampak sama slika bi bila seveda uničena. Gledališki oder uprizarja srčiko življenja. Raje ne pretiravajte z odvečnimi elementi.«

Tik pred smrtjo, ko je bil Čehov že ruski dramaturg številka ena, je pisatelju Garinu-Mihajlovskemu kazal beležko in rekel: »Evo, še okoli 500 listov neizkoriščenega materiala. Dela za pet let. Če tole popišem, bo družina preskrbljena.«

Čehov je vse življenje iskal denar. Ne višje ideje, najvišjega bistva. Idej pa mu nikoli ni zmanjkalo. Iz vsake stvari v vsakdanjem življenju je lahko izvlekel zgodbo. Konkretne ideologije ni potreboval, kar je zelo presenečalo takratno občinstvo, ki je bilo navajeno »idejne« literature. Sodobnik se spominja, kako se je Čehov enkrat pogovarjal s študenti:

»Če nimate prepričanj, potem ne morete biti pisatelj,« je Čehovu govoril neki študent.

»Jaz nimam prepričanj,« je odgovoril Anton Pavlovič Čehov.

»Kdo potrebuje vaše zgodbe? Kam peljejo? V njih ni nasprotij, ni neke ideje. To je samo za razvedrilo!«

»Točno tako,« je potrdil Čehov.

Čehov sebe ni imel za velikega pisatelja, za svoja dela je rekel, da so »sprotna literatura«. Danes ga ljudje berejo, jutri ga bodo že pozabili. Buninu je rekel: »Veste, koliko let me bodo še brali? Sedem. Mogoče sedem in pol. Dolgo živijo samo poeti. To so tisti, ki govorijo 'srebrnikasta daljava', 'akord', 'v boj, v boj proti temi'!«

On je bil preveč profesionalen, da bi se igral genialca. Zanj je bilo glavno, da je dobro opravljal svojo obrt in izdajal kakovostne izdelke. Leporečenje s »srebrnikasto daljavo«, ki ga je preziral, pride na vrsto šele nekje zadaj. Glavno, kar mora prinesti dober izdelek, je denar in udobno življenje.

Zdi se, kot da si Čehov za kaj več kot dobre restavracije ni prizadeval. Toda Marx je dobro stavil, ko je z njim sklenil pogodbo za prihodnje tekste. S Čehovim se zdaj ukvarjamo tudi več kot sto let po njegovi smrti. O njem govorijo politiki, na njegovem vikendu na Krimu je muzej z Mizo Čehova in Peresom Čehova, na napisih beremo, da »tu je živel …«, »vedno bomo pomnili našega …«, »berite Čehova«.

Tole bi lahko Čehov opisal v kateri od svojih kratkih zgodb. Tole je čisto njegov tip humorja.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

S Čehovim se ukvarjajo tudi v SNG Drama Ljubljana, kjer so v zadnji sezoni na oder spravili novo predstavo tega avtorja. Preberite članek:

Ivanov: S humorjem o izgorelih in naveličanih ljudeh, ki se borimo vsak zase

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.