Puškinske gore: Legendarne posesti, ki jih je opeval slavni pesnik

Mnoga mesta v Rusiji se kitijo že zgolj s tem, da se je Aleksander Puškin nekoč tam ustavil na poti. Spominske plošče visijo na vsaki hiši, kjer je veliki pesnik spil skodelico čaja. V Pskovski regiji pa obstaja kraj, kjer je Puškin opeval vsako potko, drevo ali jaso. Imenuje se Puškinske gore in v en muzej združuje tri podeželske dvorce – Mihajlovsko, Petrovsko in Trigorsko.

Mihajlovsko

S posestvijo v Mihajlovskem je imel Puškin najtesnejše vezi. Prvi lastnik dvorca je bil njegov praded Abram Hannibal, prvi temnopolti podanik Ruskega imperija, sodelavec, prijatelj in boter Petra I. Imetje je po njem podedoval Puškinov ded Osip. V njegovem času so v Mihajlovskem zgradili gosposko hišo in park z drevoredi, ribniki in mostovi. Leta 1818 je posestnica postala pesnikova mati.

Tukaj so se rodila mnoga Puškinova dela, med najbolj znamenitimi drama Boris Godunov in večji del romana v verzih Jevgenij Onjegin, napisanega v letih 1824-1826, ko je bil pesnik kaznovan za svojo svobodomiselnost.

To obdobje življenja v Mihajlovskem naj bi bilo še posebej pomembno za Puškinovo ustvarjanje, saj se je ravno takrat zgodil prelom v njegovem stilu iz romantizma k realizmu.

Leta 1825 je v sosednjem Trigorskem ponovno srečal Anno Kern in ji posvetil eno od svojih najznamenitejših pesmi Trenutek pomnim dragoceni (A. P. Kernovi). Njuna romanca se je razvila kasneje v Sankt Peterburgu, na posestvu pa še danes stoji romantičen lipov drevored, poimenovan po Kernovi.

Trigorsko

Puškin si je bil zelo blizu z družino Praskovije Osipove-Wulf, ki je imela v lasti sosednjo posest Trigorsko. Ime posesti izhaja iz njenega reliefa, saj se razprostira na treh hribih.

Praskovija je bila bistra in izobražena oseba. Mnogi uspešni sodobniki so s ponosom prijateljevali z njo. Puškin jo je spoznal že leta 1817, kasneje pa jo je obiskal, ko je pripotoval v Mihajlovsko.

Že v 18. stoletju so tukaj uredili slikoviti park s tremi ribniki, mnogimi drevoredi, dekorativnimi potkami in sadovnjakom.

Ena od znamenitosti parka je ogromna sončna ura, v središču katere stoji hrast, ki z metanjem sence kaže čas. Od sončne ure vodi pot do Tatjaninega drevoreda (junakinji romana Jevgenij Onjegin). V bližini je tudi »klop Onjegina«, kraj, kjer je Tatjana Onjeginu izpovedala ljubezen, ta pa jo je zavrnil.

Petrovsko

Tudi to posest je v last dobil Puškinov praded Abram Hannibal leta 1743, nato pa jo je podedoval njegov sin Pjotr, ki je na njej zgradil dvorec.

Med leti 1822 in 1839 je bil posestnik mrzli stric Puškina Venjamin Hannibal. Puškin je pogosto bival tukaj. V muzeju je na ogled tudi pesnikova delovna miza.

Petrovsko je bilo vključeno v muzejski kompleks Puškinske gore leta 1936, zbirka eksponatov pa je bila zapolnjena šele leta 1952. Takrat so na podlagi fotografij rekonstruirali tudi dvorec, ki je pogorel leta 1918. Proti koncu 20. stoletja so obnovili tudi majhno hišo Abrama Hannibala.

Svjatogorski samostan

Nedaleč od Mihajlovskega stoji Svjatogorski samostan s knjižnico, kjer je pogosto delal Puškin.

Po pesnikovi smrti leta 1837 so njegovo žaro prinesli sem in jo pokopali v družinski grobnici Hannibal-Puškinovih.

Preberite še:

Puškin, veliki mož ruske kulture

Puškinove ženske: Kdo je navdihoval največjega ruskega pesnika?