Vsako gibanje v pop kulturi, ki se je začelo v Zahodni Evropi ali ZDA, je obvezno dobilo oboževalce tudi v Sovjetski zvezi oziroma pozneje v Rusiji, in to že v enem ali dveh letih. S punkom je bilo isto. Tako kot je bilo konec 60-ih z rock glasbo, ko so črni trg v Moskvi nemudoma preplavili prvi rokovski albumi, revije, plave kavbojke in bulerji, je bilo konec 70-ih s punkom, ko so na črni trg prišli prvi pankovski albumi in revije ter usnjene jakne.
Sovjetski najstniki v 70-ih so bili že naveličani hard rock glasbe in z njo povezane mode, enako hipiji in njihova »ljubezen in mir«. Punk je bil dobrodošel svež veter. Mladi Sovjeti so lahko oblikovali svojo, pankovsko identiteto, po kateri so bili precej drugačni od starejših bratov in sester.
Ko gledamo nazaj na podzemno glasbeno sceno konec 70-ih v Moskvi, lahko rečemo, da so bili novi bendi pred čudno dilemo. Odločiti so se morali, ali bodo sprejeli in razvijali disco ali punk. Oba trenda sta namreč priletela v sovjetsko skupnost skoraj istočasno, v drugi polovici 70-ih.
Disco je postal del mainstreama in bil izrabljen, saj so tudi uradni sovjetski skladatelji vključevali disco ritme v svoj pop, včasih pa celo v domoljubne pesmi o delavskem razredu in komunistični mladini. Punk pa je bil očitna izbira za mnoge sovjetske mlade, ker so se počutili podobno, kot je govoril eden od glavnih pankovskih citatov: »No future.« (»Ni prihodnosti.«)
Pankovska kultura je bila povsem naravna stvar za mnoge sovjetske fante, ki so imeli v sebi določeno raven intelekta in jeze. Od britanskih pankerjev so se konec 70-ih razlikovali, saj so pankerji v Angliji protestirali in se borili proti konservativnemu establishmentu visokega razreda, v Sovjetski zvezi pa so bili vsi enako revni. Sovjetski pankerji so lahko prevzeli samo odnos »mi proti svetu« in »mi proti vsem ostalim«.
Sovjetska mladina se je trudila posnemati izgled in stil pankerjev z Zahoda, ampak je v življenju običajnih Sovjetov povsod nečesa primanjkovalo, zato so posegali po zelo nenavadnih metodah. Doc Martins so tako zamenjali z vojaškimi škornji, ki so bili na voljo v vseh trgovinah z vojaškimi zalogami, zlasti v tistih iz verige Voentorg, ki je imela prodajalne po vsej Sovjetski zvezi. Podobno je bilo pri usnjenih jaknah, ki so si jih mladi Sovjeti naredili iz črnih mornariških jaken iz istih trgovin Voentorg. Z malo ustvarjalnosti je lahko vsaka stvar postala del pankovskega videza.
Sovjetska propaganda je od samega začetka zavračala pankovsko gibanje. Uradni sovjetski tisk je objavljal skrajno kritične članke o punk rock skupinah na Zahodu, ki so bile obtožene agresije, uničevalnosti in sovraštva. Kritike sovjetskih časnikov proti punku so bile bistveno ostrejše v primerjavi z Rolling Stonesi nekaj let poprej.
Sovjetsko propagando je še posebej ujezilo to, da so pankerji na Zahodu nase dajali svastike in nacistična oblačila kot del svoje oprave in kot vizualno izjavo.
Sovjetska ideologija in cenzura nista mogli dojeti, da so bile nacistične oprave del pankovskega odnosa do sveta – to so bile klofute v zavaljen, bogatunski obraz družbe. Sovjetska propaganda ni znana razbirati podrobnosti pankovske kulture in je izpadla kot slon v trgovini s porcelanom.
Oblasti se niso preveč trudile in so samo na veliko obsojale in cenzurirale ves pank po dolgem in počez. Podobno, kot so na primer prepovedale glam rock skupino KISS, ker je imela na koncu imena črki »SS«, tako kot Hitlerjeve Schutzstaffel, pa so sovjetski cenzorji kar takoj prišli do sklepa, da so člani skupine KISS nacisti.
V začetku 80-ih so bile sovjetske punk skupine prizemljene na trda tla. Uradni sovjetski sistem jih je smatral za sovražnike države. Takrat so celo neuradne glasbene publikacije iz samizdata, ki so bile na skrivaj tipkane na pisalne stroje, objavljale zelo negativne članke o punk skupinah. Večina sovjetskih novinarjev in kritikov je bila hipijev ali pa ljubiteljev hard rocka in bluesa – pogosto tudi oni preprosto niso razumeli novih idej punka.
Večina prvih koncertov sovjetskih punk zasedb je potekala v zasebnih stanovanjih, občinstvo pa je predstavljalo nekaj prijateljev.
Med prvimi punk skupinami v Sovjetski zvezi je bila AU – Avtomatičeskie Udovletvoriteli (»Avtomatski zadovoljevalci«), ustanovljena leta 1979 v Leningradu. Vodil jo je Andrej »Svin« Panov (1960-1988) – vzdevek v ruščini namiguje na svinjo. Večino prvih nastopov so imeli v zasebnih stanovanjih, pozneje pa so se smeli včlaniti v uradni Rock Klub Leningrad in nastopati na pravih festivalskih odrih.
Svin si je izbiral različne pankovske izpade med koncerti in javnimi nastopi. Včasih je celo uriniral v kozarec in pil iz njega sredi koncertov, samo zato, da malo šokira publiko. Panov nikoli ni bil pravi član Leningrajske podzemne glasbene skupnosti, ker je bil preveč drugačen od drugih glasbenikov.
Vodja skupine AU pa je še sam enkrat rekel, da je bila skupina bolj podobna »anarhistični rock skupini« in ne punk skupini. Njegove besede naj bi potrdila pesem AU-ja, ki jo sestavlja samo ena beseda – »Plevat,« kar lahko grobo prevedemo kot »Briga me.«
Istočasno se je v Moskvi pojavila skupina DK. Za to kratico nihče ni točno vedel, kaj pomeni, mnogi so mislili, da je to »Divan krovat« (»Kavč postelja«) ali »Devičji kal« (»Dekličino blato«).
To ni bil ravno punk bend v smislu The Sex Pistols, a je imel zelo inovativne in bistroumne pesmi. Frontmen Sergej Žarikov je bil sicer intelektualec in je v samizdatovski reviji objavljal razne članke o kulturi, družbi in ideologiji.
V Sibiriji je nastalo posebno pankovsko gibanje – Sibirskijpank oziroma sibirski punk, ki je lahko razvilo edinstven slog, ker je bilo tako daleč od dveh sovjetskih velemest, Moskve in Leningrada. Sibirske zasedbe niso dajale poudarka na videzu, zvok pa je bil bližje hard rocku.
Najslavnejša sibirska punk skupina prihaja iz mesta Omsk. To je GO – Graždanskaja oborona (»Civilna obramba«). Mnogi oboževalci skupini rečejo kar Grob (prvi dve črki iz obeh besed), ta beseda pa po rusko pomeni »krsta«, kar se lepo sklada s pankovskim odnosom do sveta.
Vodja skupine Jegor Letov (1964–2008) je po mnenju mnogih dedek ruskega panka, ker je močno vplival na mnoge zasedbe.
V 80-ih je bilo življenje punk skupin v Sibiriji veliko napornejše kot v Moskvi in Leningradu, ker je bila lokalna sibirska cenzura bolj trda.
Ko je Grob pridobil na priljubljenosti v mnogih mestih širom Sovjetske zveze, je začela Lotova napadati lokalna oblast, ki ga je razglasila za »družbeno nevarnega«.
Med drugim so ga celo za tri mesece zaprli v psihiatrično bolnišnico, kar je bila v Sovjetski zvezi pogosta metoda za utišanje disidentov in upornikov, ki so jih s tem poskušali predstavljati kot duševno motene posameznike.
Običajni sovjetski državljani so bili praviloma poslušni do politike države in Komunistične partije. Letov ni bil tak in je skoraj oslepel zaradi močnih zdravil, ki so mu jih dajali v bolnišnici.
Glasba in besedila Groba so bila močna, energična, preprosta in prodorna. V 90-ih pa se je Letov včlanil v novoustanovljeno Nacionalboljševistično stranko in postal eden od vodij.
Flickr / farm3
Nekatera stališča in taktike Nacionalboljševistične stranke spominjajo na življenjski slog pankerjev in nihilistov. Preprosto rečeno: »Požrite bogate.« Stranka je imela rdečo zastavo z belim krogom, v njem pa črn srp in kladivo, kar je mnoge spominjalo na nacistično zastavo. Stranka je bila v Rusiji razglašena za ekstremistično in leta 2007 prepovedana.
Ko je v začetku 90-ih razpadla Sovjetska zveza, je pank postal del komerciale po vsem svetu. V Ameriki je vzniknil nov val skupin tipa Nirvana in Green Day, ki so prodale na milijona albumov in nastopale na stadionih pred na tisoče oboževalci.
Enako so se tudi v Rusiji pojavljale pop-punk skupine. Novejše skupine iz 90-ih in začetka novega stoletja so poskušale posnemati izgled pankerjev, a so bile del mainstreama in so v glavnem izvajale pesmi brez posebno globokega smisla. Te skupine so dobile veliko prostora na radiu in televiziji, pa tudi mnoge nominacije za glasbene nagrade.
Nihče ni več protestiral proti komurkoli ali čemurkoli. Ruski pop-punk bendi so udobno potovali po državi. Izkoristili so izgled in način življenja pankerjev ter s tem dobro zaslužili.
Proti koncu prvega desetletja po letu 2000 pa se je nekaj spremenilo. Začele so se pojavljati skupine, ki so obsojale komercializacijo glasbe in kulture. Niso hotele igrati v tradicionalnih nočnih klubih, ampak na protestnih shodih in drugih javnih dogodkih.
Pojavile so se Pussy Riot, ki so nastopile v glavni katedrali v Moskvi in povzročile škandal svetovnih razsežnosti. Krog je bil sklenjen. V ruski punk rock se je vrnil nekonformizem. Rokavice so snete!
Vasilij Šumov je glasbenik, producent, fotografski in video umetnik, rojen v Moskvi. Leta 1980 je ustanovil prvo rusko elektro skupino novega vala – Centr. V letih 1990-2008 je živel v Los Angelesu in tam magistriral iz likovnih umetnosti. Pohvali se lahko z vrsto del v samostojni in skupinski izvedbi.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Priporočamo še:
Sovjetski bikerji: originalen pojav ali kopija z Zahoda? (FOTO)
Gopniki: So to kriminalci ali narobe razumljeni ljubitelji trenirk?