Boljševiki so v okviru svoje kampanje za odstranjevanje verskih simbolov razdrli na tisoče svetišč, opeko za opeko. Medtem določenih drugih niso podrli, temveč so jih preuredili za povsem druge namene, denimo za barake, skladišča, planetarije, kulturne domove, celo zapore. Nekatere katedrale predstavljajo prav osupljive primere te prakse.
Cerkev Matere Božje na Vasilijevskem otoku v Sankt Peterburgu je bila zgrajena leta 1889 v počastitev okronanja carja Aleksandra III. Del sredstev za izgradnjo je prispeval imperator osebno, preostanek so donirali mornarji. Katedralo v bizantinskem slogu je otvoril mornariški oddelek in veljala je za eno najpomembnejših mornariških cerkva v Peterburgu. Žal je bil potem prav to največji dejavnik za njeno poznejšo usodo.
Cerkev je bila slavna še pred rusko revolucijo. Nahajala se je v četrti Galerijsko pristanišče, v kateri je bilo veliko peterburških »bosjakov«, revnih neizobraženih delavcev ali bivših kmetov. Na prelomu stoletij je tam celo leto bogoslužje izvajal duhovnik Grigorij Gapon, ki je bil tako priljubljen, da je vsako pridigo obiskalo po dva do tri tisoč ljudi (prišlo bi še več ljudi, če v cerkvi ne bi zmanjkalo prostora). Prav Gapon je leta 1905 maševal pred 50.000 delavci, ki so miroljubno korakali proti Zimskemu dvorcu na tragično krvavo nedeljo.
Katedrala je ostala odprta tudi po revoluciji, vse do leta 1932, ko si je drznila omeniti, na čigav ukaz se je sploh odprla. Takrat so spremenili namembnost zgradbe in jo preuredili v ustanovo za potapljaške treninge. Že naslednje leto so veliki in trdni zidovi katedrale gostili tlačno komoro.
40 metrov globok potapljaški projekt je bil prvi tovrsten projekt v Sovjetski zvezi in drugi na svetu, takoj za enim v Angliji.
Tako je oltar postal plavalni bazen.
Cerkvene dragocenosti in artefakti so bili hitro predmet plenjenja, medtem ko so freske preprosto prebarvali. Ko se je potapljaška šola zaprla, so restavratorji našteli 10 slojev barve.
Obnovitvena dela so se začela leta 2006, ko se je začel tudi dolgotrajen proces vračanja zgradbe Ruski pravoslavni cerkvi. Artefakti bivše šole so bili dolgo raztreseni po zgradbi. Po njenem zaprtju so smeli sem notri le redki.
»Oluščeni zidovi, viseče žice, velikanski bazen z zarjavelimi ploščicami, velikanska cev, sramežljivo prekrita z začasnim ikonstasom,« se je opisovalo stavbo leta 2015, ko so se končno začela obnovitvena dela.
Najbolj pereča težava so bile kovinske stopnice, ki so se vile nad potapljaškim bazenom, saj je obstajala bojazen, da struktura zgradbe ne bi preživela odstranitve stopnišča in da se bo v tem primeru podrla kupola. Na srečo je bila odstranitev stopnic uspešna. Katedrala je za zdaj še naprej v prenovi, medtem ko bogoslužja potekajo v bližnji kapelici.
Priporočamo še članek: Novo življenje za stare železniške vagone v Rusiji