Sedem ruskih filmov o preživetju v prisilnih delovnih taboriščih - gulagih

1. Pekel ali dosje proti samemu sebi (1989)

Osebna drama mladega para, ki se odvija v povojnem obdobju. Dekličin oče, nekdanji policist NKVD (tajne policije), nasprotuje razmerju in obsoja hčerinega fanta. Mladeniča aretirajo, pretepejo med zaslišanjem in pod prisilo podpiše izmišljeno priznanje. Pošljejo ga v gulag - prisilno delovno taborišče, kjer se mora boriti za preživetje ob težkem delu, hudi zmrzali in strašni lakoti.

Režiser Gennadij Beglov je ta avtobiografski film posnel po lastni istoimenski noveli. Vendar sovjetskim cenzorjem ni bil všeč eksperimentalni raztrgan filmski jezik in film ni imel širokega predvajanja.

2. Izgubljen v Sibiriji (1990)

Britanskega arheologa, ki dela na izkopavanju v severnem Iranu, sovjetske tajne službe zamenjajo za ameriškega vohuna. Ugrabijo ga in odpeljejo v Moskvo in nato v odročno sibirsko taborišče, kjer skuša ohraniti ostanke človečnosti, kljub okrutnemu ravnanju stražarjev in izprijenosti prekaljenih zločincev, ki jih hranijo v taborišču skupaj s političnimi zaporniki.

V Rusiji se je gulag dotaknil številnih življenj: ljudje so imeli v taboriščih sorodnike, starše, prijatelje. Ta zgodba je postala zelo osebna za režiserja Aleksandra Mitto, ki je o življenju v taboriščih slišal iz prve roke od svoje matere. To mu je pomagalo ustvariti zelo visceralni film, ki je prejel mednarodno priznanje, vključno z nominacijo za zlati globus.

3. Kanibal (1991)

Leta 1954 je prišlo do velikih nemirov v gulagu v sovjetskem Kazahstanu. (Tukaj si lahko preberete več o vstaji v vasi Kengir).

Potem ko je bil upor nasilno zadušen, je v taborišče prispel mlad policist, da bi raziskal nenavaden primer: dva ujetnika sta med nemirom pobegnila in da bi preživela v puščavi, je eden od njiju ubil in pojedel drugega...

4. Leninov testament (2007)

Ta dokumentarec temelji na biografiji Varlama Šalamova, avtorja znamenitih Kolimskih zgodb, najbolj resnične in krute zgodbe o življenju ljudi v gulagu.

Kot mladenič je bil Šalamov obsojen zaradi širjenja 'Leninovega testamenta', prepovedanega pisma Vladimirja Lenina kongresu stranke, v katerem je kritiziral Stalina. Film prikazuje neznosno težko delo, ki so ga morali ujetniki gulaga prestati v ekstremnih vremenskih razmerah. Taborišča na Kolimi so bila ena najbolj brutalnih: tamkajšnji zaporniki so pogosto trpeli zaradi ozeblin in lakote ter bili podvrženi strogim kaznim, kadar niso dosegli nerealnih ciljev, ki so jim bili zastavljeni.

5. Zulejha odpre oči (2020)

Sistem gulaga niso sestavljala le delovna taborišča, ampak tudi posebna naselja. Ta mini-serija in istoimenska uspešnica Guzel Jahine govori ravno o takšnem naselju.

V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je sovjetska vlada sprožila kampanjo za razlastitev premožnih kmetov. Mož Tatarke Zulejhe se mu poskuša upreti in ga posledično ubijejo. Nato jo skupaj z drugimi razlaščenimi kmeti pošljejo globoko v Sibirijo, kjer si morajo sredi negostoljubne tajge zgraditi prostor za življenje in si poiskati hrano.

6. Samostan (2021)

Ta mini serija temelji na drugi knjižni uspešnici o gulagu, Samostan, avtorja Zaharja Prilepina.

Protagonist Artjom se znajde v posebnem delovnem taborišču Solovki, enem prvih gulagov v državi. Tam sreča pestro paleto sojetnikov - od prekaljenih zločincev do nekdanjih duhovnikov in intelektualcev.
Artjom se trudi ne le preživeti v taborišču, ampak si tudi zagotoviti najboljše možne življenjske pogoje. V ta namen celo začne afero z nadzornico...

7. Ivan Denisovič (2021)

Številni sovjetski državljani, ki so med drugo svetovno vojno uspeli pobegniti iz nemškega ujetništva, so bili obtoženi vohunjenja in poslani v gulag. To se je zgodilo glavnemu junaku filma Ivanu Denisoviču Šuhovu. Njegov dan v taborišču se začne ob petih zjutraj in preživi v težkih delih v neznosnih razmerah, za jesti pa dobi le redko kašo in skorjo kruha.

Gulag je bil v sovjetski literaturi prvič omenjen leta 1962, ko je bila v literarni reviji "Novi svet" z osebno odobritvijo sovjetskega voditelja Nikite Hruščova objavljena novela Aleksandra Solženicina "En dan Ivana Denisoviča". Avtor je v taboriščih preživel skoraj 10 let in je dobro poznal vsakdan zapornikov, ki ga je opisal. Kasneje je napisal veliko znanstveno delo o sovjetskem sistemu taborišč z naslovom "Arhipelag Gulag".

Potem ko je bil Hruščov odstavljen in je bilo konec kratkega obdobja politične otoplitve, so bili izvodi "En dan Ivana Denisoviča" umaknjeni iz knjižnic, sam Solženicin pa je postal izobčenec. Zgodba je bila v Rusiji ponovno objavljena šele leta 1990. Na Zahodu so jo za velika platna priredili že leta 1970, medtem ko je v Rusiji prvi film izšel šele leta 2021.

Režiser Gleb Panfilov dobro pozna dela Aleksandra Solženicina, saj je že posnel film po njegovem romanu "Prvi krog". V Ivanu Denisoviču je v izvirno zgodbo vnesel precejšnje spremembe in dodal (na nezadovoljstvo kritikov) pravljični element: njegov junak premaga vse preizkušnje na poti do dobrote in razsvetljenja. Solženicinova knjiga ni imela tako optimistične teme. Na koncu zgodbe se glavni junak odpravi spat ves zadovoljen in v miru, zanj pa je vir sreče preprosto to, da ga niso poslali v kazensko celico in da ni zbolel. "Hvala bogu, še en dan je mimo!" vzdihuje Šuhov v knjigi.