Kako so v Sovjetski zvezi snemali glasbo na rentgenske posnetke (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V Sovjetski zvezi je bilo ljudi, ki so lahko poslušali zahodno glasbo na originalnih gramofonskih ploščah, zelo malo. Takšne plošče so bile v državi zelo redke in so stale ogromno denarja, v času padca železne zavese pa jih je bilo vedno težje dobiti. Skoraj vsa glasba, povezana z zahodom - rock'n'roll, jazz, boogie-woogie - je bila neuradno prepovedana (pa je tudi kompromitirala tiste, ki so jo poslušali). Prodaja plošč na črno pa je bila kaznivo dejanje (od oktobra 1931 je bila prepovedana vsa zasebna trgovina v ZSSR; pozneje se je v kazenskem zakoniku pojavil člen "špekulacija", za kar je bilo mogoče dobiti do 7 let zapora).

fotografija z razstave "Glasba na kosteh" v muzeju "Garaža" leta 2017

Ivan Erofejev/Garage

Takrat se je v državi pojavil edinstven glasbeni medij - doma narejene glasbene plošče iz rentgenskih slik. Imenovali so jih "plošče na kosteh", "plošče na rebrah" ali preprosto "rebra".

St. Louis Blues William Handy

Igor Belij (bujhm)

Trg na kosteh

Širjenje "reber" je bilo na največji ravni v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, ko je sovjetsko glasbeno-snemalno industrijo popolnoma nadzorovala državna cenzura. Na običajnih gramofonskih ploščah je bilo mogoče najti pesmi ljudskih umetnikov Sovjetske zveze, vendar je vsaka druga glasba, ki je niso odobrile oblasti, veljala za neuradno in ni imela možnosti, da bi bila legalno posneta.

fotografija z razstave "Glasba na kosteh" v muzeju "Garaža" leta 2017

Ivan Erofejev/Garage

Poleg Franka Sinatre, Beatlov, Chucka Berryja in Elvisa Presleyja so bile  posnete na "rebrah" pesmi emigrantov, v domovini razglašenih za sovražnike ljudstva: pevcev, obtoženih antisovjetskih zločinov (Peter Leščenko in Konstantin Sokolski sta bila na primer prepovedana zaradi obtožbe veleizdaje, Vadim Kozin pa je bil preganjan zaradi homoseksualnosti in poslan v gulag zaradi takšnih obtožb). Tudi t.i. pesmi kriminalcev ali блатные песни "blatnije pesni", ki so bile zelo priljubljene med širšimi množicami, niso imele uradnega načina za njihovo snemanje.

Delicado brazilskega skladatelja Valdirja Azeveda

Igor Belij (bujhm)

Zato je tako kot v ZSSR obstajal самиздат "samizdat" (dobesedno "samostojno izdane" knjige, o tem smo pisali tukaj), obstajal tudi črni trg za samostojno posnete plošče. V velikih mestih, predvsem v Moskvi in Leningradu (zdaj Sankt Peterburg), je nastala celotna industrija za samostojno izdelavo in prodajo "glasbe na kosteh".

fotografija z razstave "Glasba na kosteh" v muzeju "Garaža" leta 2017

Dmitrij Šumov/Garage

Zakaj rentgenske posnetke?

To so bili res pravi rentgenski posnetki navadnih ljudi: prikazovali so sklepe, hrbtenico, prsni koš - slednji so bili najpogostejši, saj je bilo redno rentgensko slikanje v Sovjetski zvezi obvezno za vse. Ta način je bil cenovno ugoden in lahko dostopen. Celotne kupe rentgenskih slik so mestni zdravstveni domovi oddajale brezplačno ali za majhno plačilo: vsaj enkrat na leto so se še vedno morale znebiti tega vnetljivega materiala. Po drugi strani pa je bila upogljiva rentgentska slika idealna za snemanje.

fotografija z razstave "Glasba na kosteh" v muzeju "Garaža" leta 2017

Dmitrij Šumov/ Garage

Sovjetski ljubitelji glasbe naj bi za nastanek "glasbe na kosteh" bili hvaležni Ruslanu Bogoslovskemu, prebivalcu Leningrada, ki je izumil doma narejen snemalni stroj in odprl podzemni studio, imenovan "Zlati pes".

"Potem ko je v studiu Filona [ustanovitelja podjetja "Zvukozàpis", od katerega si je Bogoslovski sposodil idejo o snemanju na polmehke plošče] temeljito preučil načelo delovanja stroja in opravil potrebne meritve, je Ruslan izdelal delovne načrte, nato pa je našel univerzalnega strugarja, ki je izdelal potrebne dele. Poleti leta 1947 je bil pripravljen veličasten stroj za mehansko snemanje zvoka ," je v članku za revijo Pčelà (Čebela) povedal Boris Tajgin, eden proizvajalcev takšnih plošč.

Naprava je bila podobna gramofonu, vendar je delovala v nasprotni smeri. Namesto igle, ki je odčitavala glasbo na plošči, je imela snemalno napravo. Zaradi glasbe je vibrirala in na sliki so nastale zareze. Takšna doma narejena plošča je zvenela veliko slabše kot vinilna plošča. Praskala je in prasketanje je bilo skoraj tako glasno kot glasba sama. A še vedno je bilo dovolj, da je bilo mogoče slišati pesem.

Dejansko v zapor

Pri prodaji je veliko pripomoglo dejstvo, da so bila "rebra" iz upogljivega materiala. Prodajalec (rekli so mu фарцовщик "farcovščik" - preprodajalec, "farcovka" - nelegalna prodaja tujega blaga - op.prev.) je lahko v enem rokavo skril od 20 do 25 plošč v enem zavitku.

Farcovščik (preprodajalec) iz filma "Ivan Vasiljevič spremeni poklic", 1973, rež. Leonid Gajdaj

Mosfilm, 1973

Praviloma sta bila dva prodajalca: eden se je pogajal s kupcem, drugi pa je stal v bližini z blagom. Takšno ploščo je bilo mogoče kupiti za rubelj in pol. Za študente, ki so bili glavna ciljna skupina farcovščikov, je bila to precejšnja vsota. "V študentskih časih sem lahko z enim rubljem preživel zelo dobro ves dan. Lahko sem si plačal zajtrk, kosilo in še večerjo," se spominja sovjetski glasbeni zgodovinar in zbiratelj Naum Šafer.

Tudi prodajalci so z njimi dobro zaslužili, vendar so vsakič tvegali svojo svobodo. V Sovjetski zvezi je bila prepovedana prodaja blaga na črno, iz rok v roke. Katero koli zasebno podjetništvo je bilo prepovedano in kaznjivo. Glavna proizvajalca "reber" v Leningradu, Ruslan Bogoslovski in Boris Tajgin, sta bila večkrat aretirana, kar pa sploh ni ustavilo posla z nezakonitimi ploščami.

Ruslan Bogoslovski in Boris Tajgin

Arhivska fotografija

Prvič je bil Bogoslovski obsojen na tri leta, Tajgin pa na pet let. Po izpustitvi so obnovili opremo in takoj začeli znova. Štiri leta pozneje je bil Bogoslovski ponovno aretiran in ponovno obsojen na tri leta zapora. V tem času se je domislil načina domačega snemanja trdih plošč, po izpustitvi pa se je takoj lotil izdelave. In zaradi tega je še tretjič pristal v zaporu.

fotografija z razstave "Glasba na kosteh" v muzeju "Garaža" leta 2017

Ivan Erofejev/Garage

Tisto, kar je zares uničilo izdelavo sovjetskih "samoizdanih" plošč, je bil tehnološki napredek: ko so se na trgu pojavili magnetofoni, so plošče "na kosteh" izgubile svojo aktualnost.

Ali veste, kateri prepovedani "kapitalistični" plesi so preplavili sovjetska plesišča?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.