- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Studio Sojuzdetmultfilm, ki se je pozneje preimenoval v Sojuzmultfilm, se je odprl leta 1936, domnevno po naročilu samega Stalina. Prva stavba studia v Moskvi je bila obnovljena cerkev. (Več o zgodovini studia si lahko preberete tukaj). Sovjetski animatorji so sprva nevede tehnično posnemali legendarnega Disneyja. Toda kmalu so razvili svoj umetniški jezik in številne tehnične novosti ter ustvarili animirane filme, ki jih je priznala svetovna skupnost, predvsem pa jih še vedno z veseljem gledajo tako odrasli kot otroci.
1. "Mojdodir" (1939)
I. Ivanov-Vano/Sojuzmultfilm,1939
Umivalnik nenadoma oživi in začne dečku očitati, da je umazan. Grozi, da bo poklical svoje "vojake" - gobice in milo, ki bodo dobro umili "umazanega, neumitega prašička".
Sovjetske risanke so bile namenjene vzgoji novega sovjetskega človeka in privzgajanju pravih vredno, kot je prijateljevanje z drugimi otroki in uboganje staršev, pa tudi trivialnih stvari, kot je upoštevanje osebne higiene, ki je bistvena za zdravje.
"Mojdodir" (dobesedno "Umivaj do lukenj") iz pesmi Korneja Čukovskega in nato iz filmske priredbe Ivana Ivanova-Vano je postal prava grožnja otrokom.
2. "Konjiček grbavček" (1947)
I. Ivanov-Vano/Sojuzmultfilm,1939
Čarobni konj se je pogosto pojavljal v ruskih pravljicah, kjer je pomagal Ivanu Bedaku, najmlajšemu in najbolj nesrečnemu od treh bratov. Avtorska pravljica Petra Jeršova temelji prav na tem zapletu. Ivan Bedak sreča čarobnega konja, ki zna leteti. Ta mu pomaga pri vseh dogodivščinah in mu celo reši življenje.
Risanka Ivana Ivanova-Vano je bila všeč tudi samemu Disneyju in leta 1950 je prejela posebno nagrado žirije v Cannesu. Leta 1975 je režiser izdal posodobljeno različico risanke, ki je vključevala epizode, ki jih leta 1947 ni bilo.
3. "Škrlatni cvet" (1952)
Lev Atamanov/Sojuzmultfilm,1952
Trgovec, ki se odpravlja na dolgo potovanje, vpraša hčerke, kaj naj vzamejo s seboj. In medtem ko starejše sestre naštevajo draga darila, najmlajša Nastenka prosi le za škrlatni cvet. Med nevihto trgovčeva ladja zablodi na nenavaden otok, kjer v palači živi strašna pošast...
Režiser Lev Atamanov je režiral rusko različico pravljice "Lepotica in zver" (po pravljici Sergeja Aksakova "Škrlatni cvet"). Namen tega celovečernega filma je bil mlademu gledalcu predstaviti ne le ljudsko zgodbo, ampak mu tudi oživiti starodavno Rusijo s prikazom sejmov, belokamnitih kremljev in ruskih narodnih noš.
4. "Snežna kraljica" (1957)
Lev Atamanov/Sojuzmultfilm,1952
Danes otroci po vsem svetu obožujejo Disneyjevo z oskarjem nagrajeno "Snežno kraljico", v ZSSR pa so filmsko priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena posneli že v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Deček Kaj in deklica Gerda živita v sosednji hiši in sta prijatelja. Babica jima pripoveduje zgodbo o zlobni Snežni kraljici, a posmehljivi Kaj pravi, da jo bo, če jo slučajno sreča, posadil na peč, da se bo takoj stopila. Snežna kraljica se mu odloči dati lekcijo in razbije čarobno ogledalo, in njegove črepinje padejo Kaju v oko in srce, zato postane hladen in zloben. Kmalu zatem Snežna kraljica odpelje Kaja na saneh v svojo severno palačo, pogumna Gerda pa se ga odpravi reševat in pri tem premaguje neverjetne ovire.
5. "Vovka v carstvu za devetimi gorami" (1965)
Boris Stepancev/Sojuzmultfilm,1965
Sovjetski deček se znajde v Tridevetem carstvu (dobesedno oddaljenem carstvu, za devetimi gorami, op. ur.), čarobnem svetu, kjer sreča like iz različnih ruskih pravljic, njihove zgodbe pa se prepletajo. Sam ne zmore ničesar, zato za pomoč prosi Zlato ribico, dva brata iz skrinjice ali pa čarobni prt-samovzetec. Modre Vasilise mu ob vsem tem razlagajo naloge iz sovjetskega učbenika za matematiko.
Komična risanka Borisa Stepanceva naj bi otrokom pokazala, kako pomembno je učiti se in biti samostojen. In seveda, ponovno predstavila ruske ljudske pravljice.
6. "Bratec in Kljukec s strehe" (1968)
Boris Stepancev/Sojuzmultfilm,1965
Švedski deček z vzdevkom Bratec spozna nenavadnega moškega s propelerjem, ki počne veliko norčij. Postaneta prijatelja, vendar se Bratec zaradi vseh Kljukčevih vragolij znajde "v težavah". Toda prijatelj dečka ne pusti na cedilu, četudi njegovi starši ne verjamejo v njegov obstoj.
Izjemno priljubljena risanka je pripomogla k temu, da je švedska pisateljica Astrid Lindgren postala najljubša avtorica vseh sovjetskih otrok. Režiser Boris Stepancev je svetu podaril popolnoma očarljivega Kljukca, ki leti na motorni pogon in skupaj s prijateljem Bratcem jé marmelado.
Mimogrede, ruski glas je Kljukcu posodil igralec Vasilij Livanov, najbolj znan po vlogi Sherlocka Holmesa v osemdesetih letih, za katero je prejel red Britanskega imperija. Njegov glas je zavzvenel tudi v liku Krokodila Gene in številnih drugih ikoničnih sovjetskih risanih junakov.
7. "Medvedek Pu" (1969)
Fjodor Hitrjuk/Sojuzmultfilm,1969
Zgodbo o medvedku Puju, dobrodušnem medvedku iz znamenite pravljice Alana Milna, poznamo vsi. V ruščini je zgodbo kot prosto parafrazo objavil Boris Zahoder. Po njej je bila posneta tudi sovjetska risanka, ki je postala izjemno priljubljena in morda v ničemer ne zaostaja za Disneyjevo priredbo.
V risanki Fjodorja Hitrjuka ni tigre, kenge ali Christopherja Robina, je pa edinstven medvedek Pu s svojim, legendarnim glasom, ki ga je prispeval igralec Jevgenij Leonov. O Pujevih dogodivščinah in njegovem ganljivem prijateljstvu s Pujskom so bile posnete tri serije: "Medvedek Pu" (1969), "Medvedek Pu se odpravi na obisk" (1971) in "Medvedek Pu in dan opravkov" (1972). Kot mnoge sovjetske risanke je tudi ta prešla med citate in vsak otrok pozna in prepeva njene pesmi.
8. Serija risank o "Čeburaški" (1960.-80. leta)
Roman Kačanov/Sojuzmultfilm
Krokodil Gena dela v živalskem vrtu, kjer dela... kot krokodil. Zvečer pa sedi doma ves osamljen. Zato se odloči, da si bo našel prijatelja. V škatli pomaranč se znajde neznano bitje z velikimi ušesi - Čeburaška. Začneta se družiti in skupaj se zoperstavita huliganstvu škodoželjne starke Šapokljak.
Zgodbo o Čeburaški in Geni, ki temelji na knjigi Eduarda Uspenskega "Krokodil Gena in njegovi prijatelji", je animiral Roman Kačanov. Skupaj so bili posneti štirje animirani filmi: "Krokodil Gena" (1969), "Čeburaška" (1971), "Šapokljak" (1974) in "Čeburaška gre v šolo" (1983).
Liki so postali izjemno priljubljeni in so našli številne odmeve v popularni kulturi. Ni naključje, da je film Čeburaška (2022), ki je uporabil podobo priljubljenega lika, postal najdonosnejši film v zgodovini ruskih kinematografov, saj je zaslužil skoraj sedem milijard rubljev. Tudi občinstvo na Japonskem je bilo zelo naklonjeno živali z velikimi ušesi, zato so celo posneli njene predelave, tako celovečerni film kot tudi televizijsko serijo.
9. "Ježek v megli" (1975)
Jurij Norstein/Sojuzmultfilm, 1975
Na videz preprosta zgodba o ježku, ki se odpravi na obisk k medvedku, a se izgubi v megli in se znajde v čarobnem svetu. Toda Jurij Norstein je literarno podlago Sergeja Kozlova spremenil v risanko, ki postala vsesplošno priznana kot najboljša in je zmagala na številnih filmskih festivalih.
Junaki v risanki govorijo zelo malo in njihovi dialogi so precej primitivni, kot za zelo majhne otroke, vendar se je filozofski podton izkazal za tako močnega, da velja za risanko za odrasle.
Norstein je za dosego umetniške prepričljivosti uporabil lastno avtorsko shemo - snemanje na večplastnih steklih. S tem je dosegel tako želeno meglico kot tudi učinek 3D.
10. "Trije iz Prostokvašina" (1978)
Vladimir Popov/Sojuzmultfilm, 1978
Stric Fjodor je majhen, a izjemno samostojen in pameten deček. Nekega dne se spozna s potepuškim mačkom Matroskinom in ga pripelje domov, vendar so njegovi starši proti temu novemu družinskemu članu, zato stric Fjodor in maček Matroskin pustita listek in se skupaj odpravita v vas Prostokvašino. Tam spoznata psa Šarika, s katerim se skupaj preselijo v prazno hišo ter začnejo voditi gospodinjstvo.
Iz risanke, ki temelji na zgodbi "Stric Fjodor, pes in maček" Eduarda Uspenskega, je nastalo veliko citatov, ruski glas mačka, ki ga je odigral Oleg Tabakov, pa je postal samostojen predmet ljubezni in posnemanja.
Delo režiserja Vladimirja Popova je postalo tako priljubljeno, da sta bili posneti dve nadaljevanji, "Počitnice v Prostokvašinu" (1980) in "Zima v Prostokvašinu" (1984). V 2010-ih je bila načrtovana celotna serija o stricu Fjodorju, vendar je zaradi pravnega spora izšla le ena serija, Prostokvašino (2018).