Zakaj v Rusiji govorijo tako različno? Vse, kar morate vedeti o ruskih narečjih

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Sodobna ruščina je le eno od narečij stare ruščine

Stari prebivalci Rusije so bili večinoma nepismeni, niso znali preveriti uporabe besed v slovarju in se niso držali določenih pravil govora. Zato se je predliterarna stara ruščina vse do 14. stoletja razvijala kot govorjeni jezik: spontano.

V 14. stoletju je bila Rusija deljena na kneževine, del katerih so osvojili Tatari in Mongoli. Vendar se je stara ruščina še naprej razvijala.
Govor se je v geografsko bližnjih regijah razvijal različno. Postopoma so se pojavila tri narečja: ukrajinsko, belorusko in rusko. Sčasoma se je vsak od njih razvil v samostojen jezik, in danes so najbližji vzhodnoslovanski jeziki.

2. V ruščini obstajajo tri glavna narečja

Čeprav je Rusija tako velika država, jezikoslovci poznajo le tri skupine različnih narečij: severno, južno in srednjerusko, v katerih se prepletajo severne in južne značilnosti.

Igor Isajev, direktor Inštituta za jezikoslovje na Ruski državni univerzi za humanistične vede, pravi, da je konvencionalno mejo med dialekti v zahodni in vzhodni Rusiji mogoče postaviti vzdolž srednjeevropskega dela tako, da potegnemo črto od Kirova prek Nižnega Novgoroda do Saratova na jugu.

Natalja Nosova

Vsi naglasi vzhodno od te meje - torej na Uralu, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu - so nastali na podlagi naglasov najstarejših slovanskih plemen. To je jezik priseljencev iz osrednje Rusije, ki se je sčasoma le malo spremenil.

Zato je malo verjetno, da boste v Vladivostoku občutili veliko razliko v govoru v primerjavi z Moskvo. Govor prebivalcev severnega Arhangelska in južnega Krasnodarja pa se bo veliko bolj razlikoval.

3. Knjižni jezik se je oblikoval okoli političnega središča.

Tako imenovani knjižni jezik se pretežno govori v vseh večjih ruskih mestih. Arhaična narečja s konca 19. stoletja postopoma izginjajo. Kljub temu ne moremo trditi, da vsi Rusi govorijo isti jezik.
Preprosta narečja si bodo zagotovo "izdala", zlasti v vaseh in majhnih mestih ter med starejšimi ljudmi. Vendar te razlike nikoli ne bodo tako velike kot v različnih regijah Italije in še manj na Kitajskem. Razen občasnih redkih besed se bodo vsi Rusi razumeli.

Književna norma je srednjerusko narečje: tako se govori v Moskvi, ki je postala prestolnica Stare Rusije (Rus). "Če bi bila oblast še naprej skoncentrirana v Vladimirju in Suzdalu, kjer se je govorilo severno narečje, kot je bilo to do konca 13. stoletja, bi zdaj vsi govorili kot na severu," trdi Igor Isajev.

4. Glavne razlike med severnimi in južnimi dialekti ter knjižno normo

"Če se peljete z vlakom iz Petrozavodska do Sočija, torej prečkate Rusijo od severa proti jugu, boste slišali več različic naglasov naenkrat: nekateri bodo "akali", drugi bodo "okali", tretji bodo "cokali" ali "gekali," pravi Nelly Krasovskaja, profesorica na Univerzi Leva Tolstoja v Tuli.

Natalja Nosova

Razlike so vidne na vseh ravneh jezika: v fonetiki (izgovorjava zvokov), morfologiji (sklanjanje in spreminjanje besed glede na sklon in število), leksiki (uporaba besed). Tukaj je le nekaj značilnosti:

• "Gekanje"

Ena od najbolj presenetljivih razlik južnega narečja (Rjazan, Kursk, Voronež, Belgorod) je tako imenovani "gekanje" ali, kot se strokovno imenuje, "frikativni g". Označuje se z grškim gama - γ in se izgovarja kot mehki "he".

Najpogosteje gre za zaglušitev zvoka "g" na koncu besede pred samoglasnikom. Na primer "snega" se izgovori kot "sneha". Bolj ko greste proti jugu, postaja "g" globlji in bolj grleni ter se uporablja tudi na začetku besede. V Krasnodarju lahko namesto besede город "gorod" (mesto) slišite izgovorjavo "horod". Mimogrede, južneje, v Ukrajini, je "gekanje" knjižna norma.

• "Okanje" in "akanje"

Medtem ko osrednji Rusi pogosto izgovarjajo "a" namesto nepoudarjenega "o" ("Maskva", ne "Moskva", naglas na koncu besede), se severnjaki razlikujejo po izrazitem "o". Mimogrede, "akanje" ovira Ruse pri izgovarjavi angleških besed. Na primer, priimek "Obama" Rusi izgovarjajo kot "Abama".

• Zamenjava črk ф (f) in х (h)

To je značilno tako za severno kot južno Rusijo. Na primer, kmetje na rodbini Leva Tolstoja v Jasni Poljani so svojega gospodarja imenovali грах "grah" namesto граф "graf" (kar pomeni "grof").

• Mehčanje nekaterih soglasnikov

Na severu radi "cokajo" oziroma izgovarjajo mehkejši "c" namesto "č". Пецка "pecka" namesto печка "pečka" in внуцок "vnucok" (vnukec) namesto внучок "vnučok" (naglas na koncu).

Na jugu na ta način ne govorijo, zato pa mehčajo črko "т" (t) na koncu glagolov v tretji osebi (pogosto se zgodi, da se izgovori enako kot pri nedoločniku). Zato slišimo izgovorjavo oblike glagola v tretji osebi ednine kot v nedoločniku: "hodit'" (он/она ходит) namesto "hodit" (naglas na začetku); v nedoločniku pa je ходить ("hodit'", kjer je naglas na koncu).

• Zamenjava samostalniških in pridevniških končnic v množini

V južnih dialektih v rodilniku množine se včasih namesto ničelne končnice doda "ов" (ov). To je zapleten del ruskega jezika, saj je veliko ljudi v zadregi, ali naj rečejo нет туфель »net tufelj« ali нет туфлей “net tuflej” (kar pomeni "ni čevljev"), килограмм помидор “kilogramm pomidor” ali килограмм помидоров “kilogramm pomidorov” (kar pomeni "kilogram paradižnika").

Toda govorci južnih narečij namerno dodajajo končnice v primerih, ko brez dvoma niso potrebne: местов “mestov” namesto мест “mest” (kar pomeni “mest” v smislu lokacije), озёров “ozjorov” namesto озёр “ozjor” (kar pomeni jezer). Nadomeščajo tudi imenovalnik v množini: ящикá “jaščika” namesto ящики “jaščiki” (kar pomeni predali), кучá “kuča” namesto кучи »kuči« (kupi), ki se pogosto uporabljajo z naglasom, prenesenim na zamenjani samoglasnik.

V severnem dialektu se včasih uporablja dajalnik množine namesto orodnika množine: «своим ногам ходил», «своим рукам сделал» namesto «своими ногами ходил», «своими руками сделал» (hodil je s svojimi lastnimi nogami; naredil je s svojimi lastnimi rokami).

5. Vsaka regija ima svoje posebnosti

Poleg glavnih narečij imajo številne regije tudi lokalne posebnosti.
Nelly Krasovskaja navaja zanimiv primer: v Tulski regiji obstaja beseda казюк (kazjuk). Tako so se imenovali delavci tovarn orožja v Tuli. Beseda izvira iz besede казна (“kaznà”, kar pomeni “zakladnica”, “blagajna”), saj so bile tovarne financirane iz državne blagajne, delo pa je bilo prestižno in dobro plačano.

V nasprotju s "kazjukom" je кобёл ("kobjol") nekdo, ki ni bil sprejet v službo v tovarni, torej lena in nekvalificirana oseba. “Kobjol” dobesedno pomeni пень ("penj", kar pomeni "štor"). V ruščini še vedno najdemo izraz сидит как пень “sidit kak penj”, kar pomeni "sedi kot štor", tj. len človek, ki se nikamor ne premakne.
Beseda жалик "žalik" se nanaša na medenjake brez nadeva, pečene iz ostankov testa, ki so ga verjetno zamesili za slavne medenjake iz Tule.

V Vologdi, na primer, se po besedah Igorja Isajeva beseda стая ("staja", kar pomeni "jata"), ki v vsej Rusiji označuje "jato ptic" ali drugih živali, uporablja tudi za poimenovanje gospodarskega poslopja za manjšo živino. Пруд ("prud", kar pomeni "ribnik"), na primer, prebivalci Vologde imenujejo вица ("vica").

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.