Zakaj so Rusi tako obsedeni z majonezo?

Če se kdaj znajdete na slavnostni pojedini pri kakšnih ruskih znancih ali prijateljih, se nikar ne čudite številnim mastnim jedem. Verjetno vas bo pričakala vrsta raznih solat (obvezno s krompirjem in fižolom), pečena svinjina s sirom iz pečice in kakšni popečeni pelmeni ali pirogi z zeljem. K vsaki jedi boste dobili veliko, res veliko majoneze. Nobena druga omaka ni pri Rusih tako priljubljena kot prav majoneza. A od kod takšna priljubljenost?

Če je v tradicionalni ruski kmečki kuhinji glavni dodatek kisla smetana, potem je majoneza prava legenda sovjetske mize. Ne znajde se samo v solatah, saj je glavna sestavina mnogih osnovnih jedi, pečene hrane in celo sladic! Po ruskem spletu krožijo številne šale na račun tega, kako majoneza izboljša praktično vsako jed.

Najbolj prodajan ruski časopis Komsomolskaja pravda je lani k svojim prednovoletnim izdajam prilagal celo majhne paketke majoneze.

Ali je majoneza zdrava?

Mnogi prehranski strokovnjaki danes menijo, da je majoneza škodljiva za zdravje, a nekoč so trdili ravno nasprotno. V zgodnjih sovjetskih časih je v državi primanjkovalo hranljivih živil. Leta 1936 je ljudski komisar za prehrambeno industrijo Anastas Mikojan obiskal nekaj ameriških podjetij, da bi v domovino prinesel izkušnje z množično proizvodnjo prehrambenih izdelkov. V ZDA je nakupil stroje za proizvodnjo nekaterih danes najbolj priljubljenih jedi. Med njimi so bile doktorska klobasa, konzerve, sokovi, sladoled in seveda kraljica jedilne mize – majoneza.

Prvo pošiljko je osebno odobril Josif Stalin, nakar je omaka šla v proizvodnjo. Majoneza je sicer stara francoska omaka, ki so jo poznali že sredi 18. stoletja. Na začetku se je razširila po Evropi, nato pa je skupaj s priseljenci osvojila Ameriko, kjer so jo začeli množično proizvajati. Recept za majonezo je silno preprost: jajčni rumenjak, kis, oljčno olje, sol in gorčica.

V Sovjetski zvezi so proizvajali samo provansalsko majonezo s 67-odstotnim deležem maščob. Namesto jajčnega rumenjaka pa so uporabljali jajca v prahu z dodanim sladkorjem, da bi proizvod bil bolj obstojen. A po drugi strani niso dodajali nobenih barvil, stabilizatorjev okusa ali druge kemije.

Resda majoneza ni bila za tiste, ki so želeli hujšati, a za tovarniškega delavca je bila idealna: mastna, okusna in nasitna. In koliko raznih jedi se lahko dela iz nje!

V času izdaje nacionalne kuharice z naslovom O okusni in zdravi hrani leta 1939, ki je bila napisana pod osebnim nadzorom Mikojana, je bila majoneza že uveljavljena kot idealna omaka za vse vrste obrokov. Sčasoma je ta omaka prodrla v čisto vsako sovjetsko stanovanje.

Mimogrede, komisar Mikojan je iz ZDA pripeljal ne samo majonezo, ampak tudi kečap. O tem prav tako piše v prvi izdaji prej omenjene kuharice, kjer je omenjeno, da majonezo »uporablja vsaka ameriška gospodinja«.

Med hladno vojno, ko so postali odnosi med ZDA in ZSSR skrajno napeti, so prenehali ponosno izpostavljati ameriške korenine sovjetskih jedi. Vse navedbe o tem so izginile iz glavne kulinarične knjige, na kečap pa so sploh popolnoma pozabili vse do 80. let, ko so ga začeli uvažati iz Bolgarije. Tuje poreklo majoneze je bilo zamolčano, v sovjetski kuhinji pa je ostala še naprej v redni uporabi. Morda je ravno zato še danes precej bolj priljubljena od kečapa in drugih tujih omak.

Z majonezo je vse bolj okusno

Ko govorimo o ruski kuhinji, imamo pravzaprav pogosto v mislih sovjetsko. Pred revolucijo v Rusiji ni bilo enotne nacionalne kuhinje, v različnih regijah so jedli različno hrano. Običajno prehrano so predstavljale razne kaše in juhe iz zelenjave, ki je zrasla na domačem vrtu. Sovjetska kuhinja je nato dala skupni imenovalec regionalnim in po vsej državi so začeli jesti enako hrano, narejeno iz bolj ali manj enakih sestavin po receptih ene kuharske knjige. Zato so mnoge danes priljubljene jedi v bistvu jedi sovjetske kuhinje, ki se je ljudje spominjajo iz otroštva.

Majoneza ni postala samo osnova za tri stebre sovjetske kulinarike (solata olivje, mimoza in slanik pod krznenim plaščem), brez nje si je težko predstavljati tudi kruhove kolače, pelmene in, Francozom sicer neznano, meso »po francosko« v obliki svinjine s sirom in majonezo.

V sovjetskih časih so ljudje delali jedi iz dostopnih in poceni sestavin, kot so krompir in ribje konzerve, majoneza pa je bila pri tem v ogromno pomoč: testo z majonezo je bilo bolj zračno, meso bolj nežno, okus solate pa izrazitejši. Ne čudi, da je vladal pravi lov za kozarci s to belo omako, še posebej v obdobju pomanjkanja v 70. in 90. letih. »Ne dotikaj se tega, to je za novo leto!« so govorile mame.

Po razpadu Sovjetske zveze se je na ruskem trgu znašla cela množica tujih izdelkov, med katerimi je bilo na desetine novih omak. A ker nič ni močnejše od nostalgije, so mnogi Rusi še tudi po tem kupovali majonezo, da bi ohranili okus te klasične solate, narejene po maminem receptu. Pravijo, da če za novo leto ne narediš solate olivje, novo leto sploh ne bo prišlo – in noben Rus si do zdaj še ni upal tvegati.