Spopad med ZDA in Rusijo bi pomenil konec sveta, kot ga poznamo

Kriza v Siriji je precej bolj nevarna od vseh kriz iz obdobja “hladne vojne”,  vključno s Karibsko raketno krizo (Kubanska raketna kriza, op. pr.) leta 1962.

Danes v rusko-ameriških odnosih obstaja precej več možnosti za izbruh konflikta kot v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Sistemsko rivalstvo

Ni slučajno, da je ameriški politolog John Lewis Gaddis “hladno vojno” označil za obdobje “dolgega miru”. Glavni razlog tega miru sploh ni bilo jedrsko orožje, s katerim sta razpolagali tako Sovjetska zveza kot ZDA, ampak to, za neposredno konfrontacijo na voljno ni bilo političnih razlogov.

Na prvi pogled je bilo obdobje od sredine 1950-ih do sredine 1980-ih let čas ostre konfrontacije med dvema velesilama z nasprotujočima si ideologijama. V resnici je konfrontacija med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike potekala po strogo določenih pravilih in niti enkrat (kljub ostri retoriki) ni pripeljala do roba neposrednega vojaškega spopada.

Sovjetska in ameriška ideologija sta lahko sobivali, čeprav sta obe državi  izoblikovali načela konkurence med komunizmom in liberalizmom. Prvič, Sovjetska zveza in ZDA sta druga drugi priznavali vlogo enakopravnih subjektov. Drugič, obe državi sta bili pripravljeni igrati po pravilih. Tretjič, medsebojna konkurenca je pomenila, da tekmeca drug drugemu priznavata pozitivne vidike, ki jih je treba bodisi prevzgojiti bodisi preseči. Ob prvem resnem poslabšanju odnosov so voditelji ZSSR in ZDA težili k čimprejšnjim pogajanjem, na katerih bi dorekli pogoje za kompromis.

Nesistemsko rivalstvo

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je stanje začelo spreminjati. Med Rusijo in ZDA so se začeli kopičiti razlogi za vojaški spopad. Dve po zmogljivostih primerljivi jedrski sili sta morali začeti graditi odnose v okviru enotnega globalnega svetovnega reda.

Prave ideološke razlike so se začele pojavljati po letu 1993. Rusija je konec leta 1994 uradno zavrnila ameriški koncept vodilne države, ki po vsem svetu širi demokracijo. Leta 1997 je Rusija skupaj s Kitajsko predstavila zamisel o večpolarnem svetu. V Washingtonu so to sprejeli z velikim negodovanjem, saj so si prizadevali za vodilno vlogo v nastajajočem svetovnem redu. Ni šlo več za sobivanje dveh taborov, pač pa za različne varijante vzpostavitve globalnega sveta.

Nove oblike sodelovanja so ustvarile tudi nove oblike vojaško-političnih konfliktov. Po letu 1991 so ZDA uporabile silo proti državam, ki so jih same označile za malopridne, za kar so oblikovale model vojaškega kaznovanja določenih režimov. Pri ruskem vodstvu se je pojavil sum, da bo končni cilj teh akcij Ruska federacija. V odgovor na to je Moskva občasno demonstrirala svojo moč, s čimer je poskušala Washington prisiliti k sprejetju kompromisa. Med Rusijo in ZDA smo bili priča čedelje bolj siloviti konfrontaciji, ki je potekala posredno. Konfrontacija se je manifestirala v Jugoslaviji, Čečeniji,  Gruziji in Ukrajini.

Ob vsem tem smo priča razvoju oborožitve. Ustanovlili so avtonomne zračno-desantne enote, sisteme protiraketne obrambe in protizračne obrambe, visoko precizno orožje itd. Na podlagi tega postaja konfrontacija med ZDA in Rusijo v tehničnem smislu čedalje bolj realna. Ni izključeno, da bo v naslednjih 10-15 letih za elite obeh držav vojna postala glavna skušnjava.

Erozija jedrskega zadrževanja

V “Nacionalni vojaški strategiji ZDA” iz leta 1995 so prvič predstavili zamisel o bodočih konfliktih z Rusijo in Kitajsko. Ameriški strokovnjaki so takrat govorili izključno o posredovanju Washingtona v konfliktih Moskve ali Pekinga s kakšno od njihovih sosed – o regionalni “burji v puščavi” na omejenem prizorišču.

Pri tem ne gre zanemariti, da sta Rusija in Kitajska v zadnjih 20 letih močno okrepili obrambne sposobnosti, s čimer sta blokirali ameriško superiornost na področju visoko preciznega orožja.

V tej luči bi lahko konflikte v Gruziji, Ukrajini in Siriji imeli za priprave na takšen scenarij oziroma testiranje moči za morebitni rusko-ameriški konflikt.

Težko je reči, kako bi se takšen konflikt končal, če bi na žalost do njega zares tudi prišlo. Z gotovostjo lahko trdimo naslednje: končal bi se svetovni red, na katerega smo navajeni in v katerem glavno vlogo igrajo Združeni narodi, prav tako bi bilo konec globalnega finančnega sistema in procesov globalizacije. Svet bi se vrnil k nacionalnim državam, ki so med seboj sovražno nastrojene, norme mednarodnega prava ne bi več obstajale, zavladal pa bi kult vojaške sile. Po hipotetičnem spopadu med Rusijo in ZDA bi svet bolj spominjal na Versajsko-Washingtonski red med leti 1919 – 1938.

Tekst je bil v celoti najprej objavljen na spletni strani Russia Direct.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.