“Leta 2017 se začenja novo obdobje”

AP
Leto 2016 je bilo leto velikih sprememb v svetovni politiki, ki so ob podrobni analizi videti, če že ne predvidljivo, pa vsaj tako, da jih je lahko pojasniti. Seveda v retrospektivi. V realnem času skoraj nihče ni pravilno napovedal niti referenduma v Veliki Britaniji, niti rezultatov predsedniških volitev v ZDA.

To, kar se je dogajalo leta 2016, je posledica sprememb, ki so se kopičile dolgo časa, njihova količina pa je zdaj postala kvalitativno drugačna. Končala se je etapa časa po “hladni vojni”, ko je obveljalo, da se krepi novi svetovni red.

V resnici se je izkazalo, da se je dogajalo nekaj povsem drugega: Poskus, da bi pod ameriškocentrični svet prelili zahodne inštitucije, ki so služile “hladni vojni” in dvostranski konfrontaciji. Neuspešno: Kvalitativno drugačne okoliščine so zahtevale tudi drugačne oblike.

Zdaj je to jasno, a po drugi strani ni natančnega odgovora o tem, kaj točno se bo spremenilo. Videti je, da raste val suverenizacije in odpovedi globalnega univerzalizma, četudi se medsebojni odvisnosti in povezanosti nihče ne odpoveduje.  V pogojih preusmerjanja političnega procesa posebna pozornost leži na voditeljih, ki jim je bilo zaupano upravljanje omenjenih procesov.

Kdo so ljudje, ki so narekovali dogajanje leta 2016?

Po povsem subjektivni lestvici avtorja je obraz svetovne politike v lanskem letu postal filipinski predsednik Rodrigo Duerte.

V pretiranem smislu predstavlja globalni trend, ki ga predstavljajo še Donald Trump, voditelji gibanja za odhod Velike Britanije iz Evropske unije in drugi akterji, za katere je obveljalo, da so populisti. Še do nedavnega je bila takšna politika obsojena na neuspeh, zdaj pa se lahko izkaže za povsem drugače, saj se spreminjata tako ravnotežje moči kot razpoloženje ljudi.

Druga značilna kategorija leta 2016 so predstavniki političnega mainstreama, ki ne razumejo več stanja zavesti v svoji državi.

Britanski premier David Cameron in njegov italijanski kolega Matteo Renzi sta se odločila, da bosta naloge upravljanja poskušala rešiti tako, da sta za mnenje prosila volivce. In doživela velik poraz. Razpisati referendum v pogojih čedalje večjega nezadovoljstva z “vodstvom” ni samo tveganje, ampak v resnici predstavlja zagotovljen poraz.

V kategorijo ljudi, ki niso ustrezno ocenili razpoloženja ljudi, sodi tudi Hillary Clinton, ki je podpornike Trumpa poimenovala za uboge. Ni razumela (enako kot vodstvo kampanje za članstvo Velike Britanije v EU), da je “ubogih” veliko in da bodo lahko užaljeni.

Posebno mesto med politiki Evrope zavzema nemška kanclerka Angela Merkel, ki pooseblja politiko stabilnosti tako v pozitivnem kot negativnem smislu. V pozitivnem zato, ker Merklova kljub tektonskim premikom, tako zunaj kot znotraj države, v svojih rokah še naprej trdno drži vajeti in ima nadzor nad razmerami. V negativnem smislu pa zato, ker v nemški politiki vse bolj do izraza prihaja nacionalni značaj – vztrajnost pri nadaljevanju določene politike in nepripravljenost na njeno korekcijo, četudi se spremenijo pomembne okoliščine.

Odhajajoči predsednik ZDA Barack Obama se poslavlja v ne najlepši luči. Verjetno se bo zapisal v zgodovino kot politik, ki je sam sicer začutil veter sprememb, vendar pa ni vedel, kaj s tem narediti.

Rusija potrebuje politiko z novo vsebino

Vladimir Putin je uspešno utrdil ugled najmočnejšega voditelja na svetu. Leta 2016 se je praktično govorilo samo o vmešavanju Rusije v ameriški volilni proces, v naslednjem letu pa se bo to, vse kaže, ponovilo še v Nemčiji, kjer bodo jeseni volitve v Bundestag. Pri vsem tem je najbolj presenetljivo dejstvo, da Putin ni postal simbol nečesa zastrašujočega na svetovnem prizorišču, pač pa samo znotraj različnih držav.

Glavni rezultat leta 2016 so spremembe znotraj jedra svetovnega sistema, znotraj zahodnih držav. Zaradi vse večjega odpora družbe, ki noče več hoditi po poti, za katero je vladajoči razred do zadnjega ocenjeval, da nima alternative, je establišment v paniki, vendar se je še vedno mogoče prilagoditi.

Ampak je potrebno storiti zelo hitro: če se sam establišment ne bo sposoben prilagoditi glede na sentimente v družbi, potem “populistov” ne bo več mogoče ustaviti.

V letošnjem letu bi lahko primer pravilnih popravkov postala Francija, če bo François Fillon s tem, ko je prevzel del njenih sloganov, dejansko preprečil Nacionalni fronti prihod na oblast.

Leta 2017 se začenja novo obdobje. 25 let po razpadu Sovjetske zveze se je izpel tudi dnevni red, ki ga je prinesel konec “hladne vojne”. To bi morali razumeti vsi, vključno z Rusijo, ki potrebuje politiko z novo vsebino.

Fjodor Lukjanov je odgovorni urednik revije Rusija v globalni politiki in predsednik predsedstva Sveta za zunanjo in obrambno politiko.

Članek je bil najprej objavljen v ruščini na Gazeta.ru.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.