Skriti pred javnostjo: Reportaža iz tovarne, kjer se rojevajo protizračni obrambni sistemi Tor

Dmitrij Jermakov
Ruski sistem protizračne obrambe Tor trenutno ščiti interese 25 držav. Dopisnica Russia Beyond je v mestu Iževsk obiskala zveste delavce in delavke, ki proizvajajo to orožje.

Sreda opoldne: Parkirišče je polno, sneg se je spremenil v črno brozgo. Deset metrov pred menoj je vhod, a tam ni nikogar. Navznoter so zidovi vijolične in turkizne barve, strop je nizek, notri pa je tako tiho, da lahko slišite zven starih neonskih luči na strupu. Občasno se pri dveh bankomatih pojavljajo ljudje v kombinezonih. Med menoj in njimi je kabina stražarjev in ozek prehod preko rampe.

Elektromehanična tovarna Kupol v Iževsku (1200 km vzhodno od Moskve) je pred kratkim odprla odnose z javnostjo. Novinarji lahko obiščejo »tajne« delavnice in tako je padla zloglasna »tančica skrivnosti«. A vendar industrijski turizem trenutno doživlja fazo, ko prevladuje sovjetska tradicija skrivanja vsega, kar se skriti da. Tudi če po tem ni nobene potrebe.

Tovarna Kupol v Iževsku

Sergej, suh moški s temnimi lasmi v kavbojkah in elegantnih čevljih razlaga, da do sedaj niti eden tujec ni vstopil v delavnico, ki ji sam pravi »delavnica z omejenim dostopom«. On je varnostni uslužbenec in takoj, ko so vhod zatrpali novinarji, je začel zastavljati vprašanja: »Kaj ima tu delati Ruska biatlonska zveza? Pa časnik Sovjetski šport? Kakšne zveze ima to s športom, prijatelji? Vi ne morete vstopiti,« govori Sergej in skomiga z rameni.

Dve mladi dekleti sta ostali na drugi strani zapornice, ostali pa hitro pozabijo nanju in vstopajo skozi težka kovinska vrata.

Mantra kontrolorja prometa

Notri zaznavamo težak, specifični kovinski vonj, kot da bi inhalirali mošnjo kovancev. Za nekimi stojali sta dve mizi, pri njih pa ni tako veliko delavcev. Hangar je velik kot dve nogometni igrišči. Izza debelega stekla so stroji, v katerih v neki raztopini nastajajo zlitine kovinskih delov. »Tukaj je oddelek za obdelavo kovin in tu nimate kaj fotografirati,« nam pravi Sergej.

Pred nami so še ena vrata, nato še ena, pa še ena. Nato jih končno zagledamo – »senzacije« letalskega sejma MAKS-2017, sisteme protizračne obrambe Tor-M2, zložene mehanske cevi v dveh vrstah. Iz strojev se vijejo žive, kovinske plošče, vijaki. Delavci nekaj odpirajo, kot kakšni kirurgi, nekaj vstavljajo, zatiskajo in potem dajejo nekaj nazaj notri. Delajo počasi in natančno, kot da meditirajo.

»Zdaj boste videli Šefa,« nam reče Sergej.

Šef se hitro pojavi pred nami. To je postaven in nizek moški, na katerem nasmešek nikoli ne izgine z obraza. Bolj je podoben dobrodušnemu vrtnarju, ki ga boste z veseljem vprašali za pot, kot pa kakšnemu inženirju vojaških sistemov.

»Tori so vedno tukaj [v delavnici] in jaz sem s temi sistemi preživel vse svoje življenje, 35 let delovne dobe. Izpopolnjujemo Tore že od njegove prve zasnove. Tu so Ministrstvo za obrambo, tu so posebni kupci, ukvarjamo se tudi z izvozom v druge države. Gre za 24-urno operacijo, dan in noč, v dveh izmenah. Vsaka izmena opravlja različne naloge,« razlaga Aleksander Čirkov, z nasmeškom gledajoč arktično različico sistema Tor-M2, ki stoji v bližini brez šasije.

»Na paradi 9. maja na Rdečem trgu je imel narisanega polarnega medveda. Evo ga, lepotca!«

Aleksander Čirkov

59-letni Čirkov pripoveduje o sistemu protizračne obrambe tako, kot da bi šlo za človeka: »Da ga dobro spoznate, potrebujete čas. Vse svoje življenje sem preživel z njim in ga preučeval z vseh strani. Z njim mi nikoli ni dolgčas.« Zase pravi, da je kot kontrolor prometa: pride ob osmih zjutraj, razdeli naloge in nadzira delo, preverja proizvode z instrumenti in »lepotce« pošilja v posebne komore, kjer jih bodo testirali pri temperaturah od – 50 do + 50 stopinj Celzija in proti potresom.

»Sistem je zasnovan za cilje, ki letijo nizko pri majhnih hitrostih. Tiste, ki jih je težko odkriti. To so najzahtevnejše tarče. Letijo nad tlemi in so tiho kot ptice. Lahko gre res za ptico ali pa za sovražnika.«

Ne pove nam, koliko takšen sistem stane – ko gre za izvažanje raketnega sistema protizračne obrambe, države vedno barantajo za ceno. Razlike v ceni so lahko ogromne. Čirkov nas prepričuje, da on »prav res« ne pozna njegove cene.

V delavnici stoji velik napis: »Sodobna strojna oprema – zagotovljena zaščita.« V vseh njegovih letih v tovarni Kupol se je samo enkrat zgodilo, da stvari niso šle tako, kot bi morale – to je bilo v devetdesetih letih. »Ni bilo naročil, a smo preživeli,« je bil kratek Čirkov.

Varnostnik Sergej gre mimo nas, nas ošvrkne s pogledom in išče novinarje, ki so se izgubili med Tori. »Razkril sem jim vse skrivnosti,« se mu pošali Čirkov. »Čisto vse?« se smeji Sergej, malo nervozno.

Vendar je to zadnja stvar, ki bi ga morala skrbeti. Čirkov izbira svoje besede kot vojaška osebnost in pred odgovorom na vprašanje vedno naredi daljšo pavzo. Če ga povprašate o vohunih ali strahu pred vohunjenjem, sledi takšen odgovor: »Ni bilo vohunov. Ali je kdaj prišel sem k meni kakšen vohun? Ni. Ali so kolegi kdaj rekli kaj, česar ne bi smeli? Ne, niso.«

Ali pa: »Ali obstajajo stvari, o katerih se ne smete pogovarjati niti z najbližjimi in vam najpomembnejšimi ljudmi?« - »Da, obstajajo.«

»In kaj naredite glede tega?« - »Nič, ne govorimo o teh stvareh. Ko ste vse svoje življenje preživeli …« začne poved, a si nato takoj premisli. »Ampak zakaj bi vam razlagal o teh stvareh?«

Čirkov se drži pravila: »Ne reci več, kot je potrebno! In to je vse.« To je preprosto njegova mantra.

»Dobra dela morajo imeti roke«

Čirkov je prišel v Kupol takoj po diplomiranju na tehnični univerzi – sem so ga »prerazporedili«. V sovjetskem času je to pomenilo, da je človek delal tam, kamor so ga pač poslali, brez dodatnih vprašanj. V samem Iževsku katalog industrijskih tovarn vsebuje 20 obratov – tovarno cevi, metalurško tovarno, livarno, tovarno keramike, plastike …

»Ko smo diplomirali, smo morali delati v eni od teh tovarn. Te tovarne so del zgodovine Iževska. Udmurtija je idealna zaradi oddaljenosti, tu nikoli ni bilo ničesar drugega. Mesto ni veliko in zadnjih 30 let ostaja isto, z okoli 650 tisoč prebivalci. Moja družina je živela tukaj od revolucije in vsi so delali v industriji, tudi jaz in moji otroci.«

»Ali to pomeni, da vseh teh 35 let niste nikoli želeli zamenjati službe?«

Čirkov pritrdi. Še več, tu je boljša plača. Pa še Iževsk mu ne dovoli, da bi kar zapustil to mesto. Tu ima otroke in vnuke, tu ima stanovanje … Tu se je rodil in tukaj je odrasel. In res ima rad svojo službo.

»Imam samo ene sanje. Da bi potoval. Pet let po upokojitvi ne bom mogel potovati v kapitalistične države. Za mene je zaprta vsa Evropa. Jaz pa rad potujem. Na Rdečem morju sem videl prekrasne stvari. Na YouTubu sem pozneje objavil posnetek, kako hranim mureno.«

Nasmiha se kot deček in oči se mu bleščijo. Z rokami maha, kot da nakazuje, kako velika je bila ta murena. Sergej je končno uspel vse spraviti v eno skupino. Še enkrat gremo skozi Delavnico št. 133, v kateri obdelujejo kovine. Sedaj, uro pozneje, jo iz nekega razloga lahko fotografiramo.

»Ali kaj obžalujete?« vprašam Čirkova, ki zamišljeno gleda preko mene. Tudi tokrat mi odgovori brez premora: »Da.«

Več ne pove. Pozneje, takoj, ko izključim diktafon, doda, da so v življenju stvari, ki so pomembnejše od tistega, kar moti enega posameznika. V Rusiji pravijo, da »dobra dela morajo imeti roke«. To pomeni, da je treba besede podpreti z močjo, on pa je preprosto eden od ljudi, od katerih »je vse odvisno«.

Spoznajte, kakšno je nasploh življenje v mestu Iževsk, ki ga zaznamujejo orožarske tovarne na čelu s Kalašnikovim.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: