Takšna letala so začeli serijsko proizvajati proti koncu druge svetovne vojne, prvi na tem področju pa so bili Nemci z Me 262 in Me 263 ter Britanci s svojim Gloster Meteorjem. Reaktivna letala pa niso kaj dosti vplivala na potek in zaključek vojne, saj sta bili tehnologija in njena uporabnost šele v povojih.
I-250 je lahko razvil hitrost 825 km/h, a z njo ni mogel dolgo leteti. Brez reaktivnega motorja je njegova hitrost znašala 677 km/h, opremljen pa je bil s tremi 20-milimetrskimi topovi Berezin B-20.
Prvi reaktivni motorji so imeli počasnejšo rast potiska od vlečne sile propelerja, zato so v tej fazi razvoja uporabljali mešani pogon z vgrajenim propelerjem spredaj in reaktivnim motorjem zadaj.
Prvi prototip, ki je poletel 3. julija 1945, je samo dva dni kasneje strmoglavil. Napaka v zasnovi repnega krila je pilota stala življenja.
Projekt I-250 so kmalu ukinili, a že naslednja sovjetska reaktivna letala prve generacije so se izkazala v korejski vojni, na čelu z lovcem MiG-15.
Preberite še od drugih pozabljenih tehnologijah:
Pozabljena tehnologija: neizvedeni projekt 1.44 »Super MiG« (VIDEO)
Pozabljena tehnologija: Samoljot 346, nesojeni nacistični raketoplan v sovjetskem letalstvu
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
