Vrhunski akrobatski lovec Su-27 je spremenil sodobno letalstvo

Sovjetski letalski konstruktorji so ob uporabi najsodobnejših dosežkov dolgo ustvarjali tale zrakoplov in na koncu ustvarili letalo, ki mu tedaj po letalskih in tehničnih parametrih ni bilo para v sovjetski vojski. Nadalje so na njegovi osnovi nastajale še številne dodatne modifikacije in čisto nova letala.

Snovanje lovskega letala četrte generacije se je začelo v Sovjetski zvezi konec 60. let 20. stoletja. Konstruktorji so imeli nalogo, da naredijo letalo, ki bo prekosilo ameriško lovsko letalo F-15 Eagle. Nalogo so hkrati prevzeli glavni trije letalski konstruktorski biroji: Suhoj, Jakvoljev in Mikojan-Gurevič (MiG). Čez nekaj let, leta 1972, sta bila izbrana dva projekta birojev MiG in Suhoj, prva domača lovca četrte generacije, lahki MiG-29 in težki Su-27, pripovedujejo na spletnem portalu RG.

Su-27 na sejmu MAKS 2017

Wikimedia Commons

Prvi eksperimentalni lovec Su-27 je poletel 20. maja 1977 s poskusnim pilotom Vladimirjem Iljušinom. Skupno so za fazo testiranj v zraku naredili pet poskusnih letal. Prvi primerki po lastnostih niso zmogli prekositi ameriškega lovca F-15 Eagle in so jih v nadaljevanju še izpopolnjevali. Leta 1981 je prvič poletela izpopolnjena različica letala z oznako Su-27 (T-10S). Že leta 1982 je sledil začetek redne uporabe v letalskih enotah sovjetskih oboroženih sil.

Štiri leta pozneje se je letalo s poskusnim pilotom Viktorjem Pugačovim v samo 25,4 sekunde dvignilo na višino 3.000 metrov, kar je bil svetovni rekord. Marca 1987 pa je s tem letalom poskusni pilot Nikolaj Sadovnikov postavil nov rekord, ko se je dvignil na višino 15.000 metrov v 76 sekundah.

Dokončno je Su-27 osvojil srca svetovne javnosti na pariškem letalskem sejmu leta 1989, ko je pilot z njim naredil novo figuro, ki se danes pilotu v čast imenuje »Kobra Pugačova«. Letalo je ob nespremenjeni hitrosti ostro dvignilo nos in povečalo kot napada na 120 stopinj, nato nekaj časa letelo z repom naprej ter se zatem ostro obrnilo v običajen položaj. Po razširjenem prepričanju bi lahko takšen trik prišel prav v boju, saj naj bi omogočil izogibanje sledilnim raketam z radarskimi konicami, manever pa se uporablja tudi za to, da se piloti otresejo zasledovanja nasprotnikov.

Za še večji kot napada je bil zasnovan motor z usmerljivim vektorjem potiska. To je lovcu omogočilo tudi druge figure, kot je »Čakra Frolova«, ko lovec nabira višino in hkrati niža hitrost, nakar naredi t. i. »mrtvo zanko« in spravi kot napada do 360 stopinj, s čimer se v bistvu obrne okrog svojega repa.

Zahtevne figure omogoča tudi nov električni daljinski sistem upravljanja, ki ga pri lovcih tretje generacije še niso poznali. Vpeljava električnih signalov namesto težkih jeklenih kablov je omogočila vrhunske manevrske sposobnosti in vzdržljivost Su-27 med letenjem. Zaradi nenadnosti je letalo v klasifikaciji zveze NATO dobilo naziv Flanker-B (»udari z bočne strani«). Poleg tega je letalo opremljeno z novim radarjem, optičnim elektronskim sistemom za namerjanje in močnim motorjem Al-31F.

Uradno je Su-27 vstopil v vojsko 23. avgusta 1990. Do takrat so odstranili vse pomanjkljivosti, odkrite med testiranji. Od začetka serijske proizvodnje leta 1984 je bilo izdelanih okoli 1.500 primerkov Su-27 in njegovih modifikacij, pa tudi sodobnih letal na njegovi osnovi – Su-30, Su-33, Su-34, Su-35. Prav tako je bil Su-27 osnova za bodočega palubnega lovca Su-47 Berkut, ki je oblikovan po shemi obrnjenega krila in v svoji konstrukciji obsežno vključuje kompozitne materiale.

Poglejte še: Zakaj NATO občuduje letala Suhoj

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.