Lestvico so pripravili analitiki »zahodnjaške« revije Military Watch Magazine, ki pa so, zanimivo, v prvo peterico umestil samo dva lovca ameriške proizvodnje in kar tri sovjetske.
Sovjetska zveza si je v začetku nabrala prednost z lovci MiG-15 in MiG-17, ki so izkazali premoč proti ameriškim lovcem F-86 Sabre v korejski vojni. Po tej vojni so ZDA bistveno povečale finančna vlaganja v vojno letalstvo in ustvarile enega najboljših lovcev tretje generacije na svetu – F-4 Phantom.
Po drugi strani Sovjetska zveza, zlasti po Stalinovi smrti, ni dajala tako velike teže razvoju letalstva, saj je v vojaški industriji največ naporov posvečala proizvodnji raket in jedrskega orožja, zato je nastal očiten tehnološki deficit sovjetskega vojnega letalstva v primerjavi z ameriškim. V naslednjem obdobju se pojavijo bojna letala četrte generacije, ob koncu hladne vojne pa se začnejo projekti za razvoj lovcev pete generacije.
Torej, poglejmo si pet letal, ki so pristala na seznamu najboljših pri Military Watch Magazine.
Modifikacija osnovnega lovca F-14 predstavlja zadnje lovsko letalo hladne vojne, ki je vstopilo v oborožitev le nekaj mesecev pred razpadom Sovjetske zveze. Nezanesljive in na splošno šibke motorje Pratt & Whitney TF-30 so zamenjali močnejši GE F110-400. To je prineslo bistveno večji potisk in zanesljivost uporabe. Letalo je dobilo »stekleno kabino«, novo avioniko, obnovljen sistem za elektronsko bojevanje in zelo zmogljiv radar, pa še infrardeči sistem za opazovanje in sledenje, kar je omogočalo delovanje z izključenim radarjem, poroča v povzetku članka Rossijskaja gazeta.
F-14D je bil lovec težke kategorije. V oborožitev so spadale rakete razreda »zrak-zrak« velikega dometa z oznako AIM-54 Phoenix, ki so lahko razvile skrajno veliko nadzvočno hitrost letenja (4680 km/h), enako kot ruski analog R-33, pri čemer so delovale po načelu »izstreli in pozabi«.
Kljub omejeni najvišji višini letenja – 16.000 metrov – in zahtevnemu tehničnemu vzdrževanju se je F-14D uvrstil med najboljša lovska letala iz časov hladne vojne. V sebi je združeval funkcije lovca in prestreznega letala z visokimi manevrskimi lastnostmi, odlično orientacijo v prostoru, visoko hitrostjo, velikim doletom in, kakopak, zmogljivim orožjem.
MiG-31 je prvo sovjetsko reaktivno letalo četrte generacije, ki je bilo projektirano predvsem kot nadzvočno prestrezno letalo na velikih višinah s spoštovanja vrednim dometom delovanja. Med glavnimi aduti je bil za te čase skrajno zmogljiv radar z oznako »Zaslon«, ki je bil tedaj pri daljavi zaznavanja in fiksiranja ciljev boljši od vseh zahodnih analogov. MiG-31 se je lahko povzpel na višino 21.500 metrov, s čimer je lahko orožje pridobilo na kinetični energiji in, posledično, na rušilni moči.
Kar se tiče višine letenja (21.500 metrov) in dometa za uničevanje ciljev (od 120 km z raketami R-33 do 300 km z modifikacijo R-33E), to letalo ni imelo enakovrednega nasprotnika. Lahko je nosilo tudi rakete srednjega dometa R-40 s še močnejšo bojno konico in skrajno visokimi tehničnimi lastnostmi in lastnostmi letenja, ki so lahko pri dometu do 36 km letele s skoraj hiperzvočno hitrostjo 5 Machov.
Letalo je prišlo v uporabo leta 1985 in je nastalo kot odgovor na pojav ameriškega lovca F-15C, ki je imel tedaj resno prednost pred lovci MiG-21 in MiG-23, ki so spadali še med letala tretje generacije.
To je bilo prvo sovjetsko lovsko letalo četrte generacije, v zvezi NATO pa so mu nadeli vzdevek »Flanker«. Glavni namen letala je bilo ustvarjanje nadmoči v zraku. Velika nosilnost, nove rakete tipa »zrak-zrak« R-27 in močan impulzivno-doplerski radar N001 so ustvarili nevarnega tekmeca za nasprotnikovo letalstvo, v poznejših modifikacijah pa so se rakete in radar še izboljšali.
Su-27 ni imel para po manevrskih sposobnostih in je imel resno prednost v zračnih bojih na blizu (dogfight), a je bil prav tako nevaren na velikih razdaljah, ko se sovražnika z očmi ne vidi, za kar je šla zasluga močnemu radarju in raketam srednjega dometa.
Zaradi velikega doleta, visoke hitrosti in spodobno najvišjo višino letenja je bil ta lovec popolno sredstvo za prebijanje skozi sovražnikovo protizračno obrambo in ustvarjanje premoči v njegovem zračnem prostoru. Su-27 so bili s tem odlična dopolnitev poleg taktičnih frontnih bombnikov Su-24.
Zaradi nadaljnje evolucije s številnimi modifikacijami so bile ZDA prisiljene pospešiti svoj program za razvoj lovca pete generacije, da bi se učinkovito zoperstavile vse popolnejšemu »flankerju«, vzporedno pa so za obstoječe lovce F-15C razvile nove rakete tipa »zrak-zrak« AIM-120 AMRAAM.
Tik pred koncem hladne vojne se je pojavila izpopolnjena različica dvoseda, ki je dobila oznako Su-30. To letalo je dobilo motorje z upravljivimi vektorji potiska, kar je v kombinaciji z aerodinamično izvrstnim trupom porodilo izraz »supermanevrirnost«, dodatno pa sta bila povečana še dolet in nosilnost orožja.
F-15C Eagle je šel v serijsko prizvodnjo že leta 1978, le dve leti po začetku redne uporabe osnovnega lovca F-15A. Nova modifikacija, nastala na izkušnjah iz Vietnama, je bistveno prekašala zmožnosti predhodnika. »Orel« je nastal za zamenjavo tedaj najboljših ameriških lovcev tretje generacije F-4E Phantom.
Glede na predhodnika je imel F-15C Eagle znatno boljše manevrske lastnosti, močnejši radar, večji dolet in nosilnost orožja. Tehnične in taktične lastnosti so mu omogočile prednost pred sovjetskimi lovci druge in tretje generacije. Predstavljal je edinstven odgovor na pojav prestreznih lovcev MiG-25.
Za razliko od lovcev F-14 Tomcat, tole letalo ni bilo oboroženo z raketami velikega dometa. Osnovno orožje so predstavljale rakete srednjega dometa AIM-7 Sparrow, ki so v letih pred koncem hladne vojne že postale zastarele.
V prejšnjih letih je bilo to letalo predmet nenehnih izboljšav in to je eno najboljših zahodnih letal četrte generacije. Predpostavlja se, da bodo letala v bližnji prihodnosti dobile nove rakete dolgega dometa tipa »zrak-zrak« z oznako AIM-260.
MiG-25 je nastal kot lovec-prestreznik tretje generacije, vendar ga zaradi izvrstnih tehničnih lastnosti in zmožnosti letenja lahko primerjamo že z letali naslednje generacije. Spada med najhitrejša izdelana letala vseh časov, prav tako se je lahko borili na skrajno velikih višinah. Drži celo svetovni višinski rekord v kategoriji lovskih letal – 37.650 metrov.
Obstajajo podatki, da so ta letala med hladno vojno uspela uničiti več zahodnih lovcev tretje in četrte generacije, za kar gre zasluga iraškim in sirskim posadkam z letali MiG-25 in raketami R-40. Sovjetski piloti so s temi letali večkrat brez zapletov preleteli Sinajski polotok, ki ga je takrat nadziral Izrael, pri čemer je splošno znano, da je izraelska vojska takrat imela in ima še danes najboljše lovce in protizračne obrambne sisteme zahodne proizvodnje. Gledano v celoti je bil MiG-25 izredno nevarno letalo za nasprotnikova letala, tudi sodobne modifikacije lovcev F-14 in F-15.
Mnogi pisci menijo, da bi lahko MiG-25 z vključitvijo močnejšega radarja, nove avionike in sodobnejšega orožja še danes predstavljal spoštovanja vreden bojni stroj.
Priporočamo še:
Zakaj NATO občuduje letala Suhoj
Tupoljev: Pet najboljših letal legendarnega ruskega proizvajalca
Lovec na Fantome, smrtonosna balalajka in drugi krilati terminatorji Artjoma Mikojana
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
