Suhoj Su-27 je bil sovjetski odgovor na ameriško četrto generacijo lovcev F-15 in F-16, ki se je pojavila v sedemdesetih. Ko je sovjetsko vodstvo izvedelo, da ZDA razvijajo nova napredna lovska letala, je dojelo, da bi to lahko ogrozilo nacionalno varnost, saj sta bili ZDA in ZSSR takrat globoko v hladni vojni.
Sovjetski generalštab je izdal ambiciozne zahteve in specifikacije za perspektivni model novega lovskega letala. To novo letalo je moralo imeli dober dolet, hkrati pa se je moralo dobro izkazati tudi na krajših razdaljah. Zahtevana hitrost je bila 2 macha (dvakratna hitrost zvoka) in sposobnost nošenja težke oborožitve.
Specifikacije so bile preveč ambiciozne za izvedbo v okviru enega samega projekta, zato sta nastala dva lovca. Eden od njiju je bil Su-27.
Su-27 je svoj krstni polet opravil 20. maja 1977 in leta 1982 stopil v serijsko proizvodnjo. Za F-16 je zaostajal, kar se tiče bojnega radija – 750 km – vendar ga je prekašal v hitrosti, saj je lahko dosegal 2.525 km/h.
Letalo je bilo opremljeno s 30-milimetrskim topom in raketami zrak-zrak R-73 in R-27, namenjenimi za dominiranje zračnega prostora in druge zračne misije. Lovec je bil od osemdesetih let naprej deležen več nadgradenj, ki so vključevale tudi namestitev raket zrak-zemlja. Su-27 trenutno uporabljajo še letalske sile LR Kitajske, Indije, Indonezije, Vietnama in nekaterih nekdanjih sovjetskih republik.
Mikojan MiG-29 je bil drugi lovec, ki se je rodil iz sovjetskih prizadevanj kontrirati ameriškima modeloma F-15 in F-16. Čeprav se manjši po velikosti MiG-29 ne more kosati s Su-27 po hitrosti in bojnem dosegu, ga prekaša v okretnosti. Testi, ki jih je med hladno vojno opravilo nemško vojno letalstvo, so potrdili, da je MiG-29 okretnejši tudi od ameriškega F-16.
Letalo se da opremiti z raketami zrak-zrak in zrak-zemlja. MiG-29, ki je bil prvič izdelan v začetku osemdesetih, ostaja v aktivni uporabi v Rusiji in številnih drugih državah, vključno z Indijo, Srbijo, Perujem, Poljsko idr.
Rusija namerava svoje obstoječe lovce Su-27 in MiG-29 sčasoma zamenjati z lovci pete generacije Su-57.
Jakovljev Jak-9 se je pojavil leta 1942, ravno v času, ko ga je Sovjetska zveza v boju proti nacistični Nemčiji najbolj potrebovala. Ta enomotorni enosedi lovec s propelerjem na nosu je igral ključno vlogo v zlomu nemške zračne premoči med drugo svetovno vojno.
Kovinski vzdolžnik je povečal gorivne in oborožitvene kapacitete letala, kar je le-temu omogočilo uspešne spopade proti nemškima Focke-Wulf Fw 190 in Messerschmitt Bf 109G.
Jak-9 se je izkazal kot idealna platforma za različne zračne misije, vključno z bojnimi, šolskimi, izvidniškimi in celo potniškimi poleti.
Antonov An-2 je resnično legendarno letalo. Ta enomotorni dvokrilnik z vzdevkom "koruznik" je bil zasnovan za uporabo v kmetijstvu in gozdarstvu, a je kmalu dokazal, da zmore še mnogo več.
Kmalu po začetku proizvodnje se je An-2 izkazal kot izjemno trpežno in zanesljivo lahko letalo. Njegove glavne prednosti so bile velika dvižna moč in sposobnost vzletati in pristajati na praktično katerikoli podlagi. Po zaslugi te izjemne lastnosti je bil An-2 primeren za uporabo tam, kjer druga letala niso mogla delovati bodisi zaradi tehničnih bodisi zaradi gospodarskih razmer.
Skozi leta je bilo to preprosto a genialno letalo prilagojeno za raznovrstne misije, npr. za škropljenje insekticidov, zračno gašenje, atmosfersko vzorčenje ipd. Služilo je tudi kot leteča prva pomoč v odmaknjenih delih mnogih držav. Druge njegove modifikacije so omogočale dostavljanje padalcev.
Čeprav je bilo prvič proizvedeno že leta 1947, je An-2 še vedno v uporabi in predstavlja kar 90 odstotkov vseh majhnih letal v Rusiji, zaradi česar si je prislužil naziv "večno letalo".
Tupoljev Tu-154 je bil glavno sovjetsko potniško letalo. To trimotorno ozkotrupno letalo je opravilo svoj krstni polet leta 1968 in kmalu postalo "vlečni konj" sovjetskega in kasneje ruskega civilnega letalstva, ter ostalo v uporabi več desetletij.
V svojih najboljših letih je Tu-154 prevažal polovico vseh letalskih potnikov družbe Aeroflot – državnega ponudnika, ki je upravljal praktično z vsemi letali v ZSSR.
Ena od najbolj opaznih lastnosti letala je bila njegova sposobnost vzletati in pristajati na neasfaltiranih in gramoznih površinah, s čimer je Tu-154 dokazal svojo izjemno fleksibilnost za letalo te velikosti. Na veliko je bil v uporabi v Arktiki in drugih ruskih regijah z ekstremnimi razmerami.
Tu-154 je križaril s hitrostjo 850 km/h in imel 5.280 km maksimalnega doleta. Vse od začetka proizvodnje se ga je izvažalo v tujino, nekaterim državam pa je služil celo kot predsedniško letalo.
Na žalost pa je bil ta model vpleten tudi v več letalskih tragedij. Leta 2010 je predsedniško letalo, ki je na krovu nosilo poljskega predsednika Lecha Kaczyńskega in velik delež državnega vodstva, strmoglavilo v bližini Smolenska v Rusiji.
Preberite še: Kako so Američani tajno uporabljali sovjetska letala
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
