Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
To letalo velja za predhodnika vseh sodobnih nadzvočnih letal.
Tragična usoda nadarjenega letalskega konstruktorja Konstantina Aleksejeviča Kalinina in njegovega slavnega letala serije K bo še dolgo pritegnila pozornost ljubiteljev zgodovine. Trpljenje enega najpomembnejših predstavnikov tehnične elite v Stalinovih represijah je nedvomno vplivalo na razvoj sovjetskega letalstva.
Konstantin Aleksejevič Kalinin
ANUBYSVIDEO/youtubeSpominjamo se eksperimentalnega brezrepnega letala nenavadne konstrukcije, K-12, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zasnovala konstruktorska ekipa pod vodstvom Kalinina.
Kot piše portal Airwar.ru, je Znanstvenoraziskovalni inštitut vojaškega letalstva februarja 1931 v skladu z novo vojaško doktrino, ki je predvidevala posodobitev vojaškega letalstva Rdeče armade, razvil taktične in tehnične zahteve za napredni model večnamenskega vojaškega letala. Zasnova in konstrukcija letala pod šifro VS-2 je bila zaupana Harkovskemu inštitutu za načrtovanje eksperimentalnih letal (HAZOSS), ki ga vodi Kalinin.
Dela na gradnji letala K-12 v Harkovu
Rex's Hangar/youtubePredvideno je bilo, da naj bi K-12 opravljal funkcije lahkega bombnika, izvidniškega letala, usmerjevalca artilerijskega ognja, letala za fotografsko izvidništvo in celo lahkega transportnega in reševalnega letala. Zahtevana hitrost je bila preko 250 km/h na višini 3000 metrov, doseg s polnim rezervoarjem pa 350 kilometrov.
V prvi različici je bila edina zanimiva stvar shema letečega krila. Takrat je v Sovjetski zvezi, pa tudi v tujini, ta shema pritegnila letalske konstruktorje, a so se je lotili le najdrznejši. Upoštevati je bilo treba preveč tehničnih vidikov in čeprav so izračuni pokazali, da bi takšna konfiguracija prinesla pomembne prednosti z vidika hitrosti, manevriranja in enostavnosti obrambe, je bilo tveganje preveliko.
Druga različica "Ognjene ptice" je postala dokončna različica brez repa in s trapezoidnimi krili z navpičnimi površinami na koncih, ki so služile kot krmila.
Civilna različica je bila namenjena 11 potnikom, poštna različica pa šestim. Za prevoz z vlakom je bilo letalo mogoče razstaviti na dele.
Kalinin K-12 je bil zasnovan tako, da so ga lahko upravljali trije ljudje. Pilot je bil nameščen v visoki kabini v osrednjem delu trupa. V sprednjem delu je bil navigator, zadaj pa strelec.
K-12 je imel razpon kril 20,95 metra, dolžino 10,32 metra in vzletno težo 4200 kilogramov. Na višini 3000 metrov je razvil največjo hitrost 240 kilometrov na uro in s polnim rezervoarjem preletel do 700 kilometrov.
Letalo je bilo okrašeno z živimi barvami ognjene ptice (ali žar ptice) iz ruske folklore in je sodelovalo pri praznovanju dneva sovjetskih zračnih sil 18. avgusta 1937. Takrat so se začela tudi državna testiranja novega letala.
Na žalost je bil K-12, ki se je pojavil na letalskem sejmu, edini primerek, ki je bil kdajkoli izdelan. Njegov konstruktor Konstantin Kalinin je bil aretiran 1. aprila 1938. Obsodili so ga kot sovražnika ljudstva in ustrelili. To je odločilo tudi usodo "Ognjene ptice".
Ne smemo pozabiti, da se je Kalinin K-12 v zgodovino zapisal kot prvi brezrepi bombnik. Leta 1998 je britanska revija Air Pictorial o njem zapisala: "To letalo je bilo predhodnik vseh sodobnih nadzvočnih letal."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
