Kako živijo Kumandinci, "ljudje-labodi" z Altaja?

Anton Agarkov
Ali obstaja upanje za majhen avtohton narod ali je že vse izgubljeno?

Na obrobju Altaja obstaja jezero, v katerem voda ne zamrzne niti ob najhujšem mrazu. Vsako zimo se tukaj zgodi čudež. Na odprti jezerski vodi v gosti megli se zbere na desetine labodov. To jezero še posebej spoštuje narod po imenu Kumandinci. Ti pripovedujejo, da so nekoč med običajnimi pticami sem prihajali duhovi narave v obliki labodov.

Legenda pravi, da so ti duhovi na jezeru odložili svoja krila in se spremenili v prelepa dekleta. Ljudje v tem času niti niso vedeli za skrivno jezero niti za čarobne duhove. Nekoč pa je k jezeru prišel lovec in slučajno videl duhove v človeški podobi. Da bi duh v podobi prečudovitega dekleta ostal z njim, je lovec ukradel in skril njena krila. Dekle ni pričakovalo, da bo našlo krila in se ponovno spremenilo v ptico, zato je ostalo z lovcem. Tako se je pojavil narod Kumandincev, ljudi-labodov.

V popisih iz sovjetskega obdobja so Kumandinci imeli status posebnega naroda, kot Altajci. Mnenja jezikoslovcev so se razlikovala pri vprašanju, ali je potrebno kumandinski govor obravnavati kot poseben jezik. Obstajalo je tudi prepričanje, da so Kumandinci samo eden od altajskih rodov, ki se je oddvojil v samostojen narod, da bi pridobil posebne privilegije.

Sami Kumandinci so sebe vedno doživljali kot poseben narod. Še v začetku 20. stoletja je obstajalo 6334 Kumandincev. Imeli so svoje obrede, običaje in tradicijo. Gosta so vedno pričakali s prižigom pipe. Pokojnika so na poslednjo pot pospremili tako, da so krsto trikrat nesli po hiši in jo kadili z zažganim suhim brinom. Kumandinci so imeli svojo religijo in šamane "kame", ki so odhajali v zgornji in spodnji svet ter se pogovarjali z duhovi. V sovjetskem obdobju, sredi 20. stoletja, ko je kateri od članov partije ali predsednik kolhoza na Altaju težko zbolel, so poleg zdravnika poklicali tudi kama. Nekaterim je to pomagalo.

Danes je ostalo nekaj več kot 3000 Kumandincev in ti nase gledajo kot majhen narod. Od tradicije so jim ostali le nejasni spomini starejših ljudi: "Moja babica je tako delala … Moj dedek pa tako …" Kumandinci so bili nekoč nomadi, lovci in ribiči. V začetku 21. stoletja so namesto lova začeli obdelovati vrtove, za ribolov pa so jim določili kvoto. Na vprašanje, kje lahko vidimo kulturo Kumandincev v vsej svoji lepoti, nam ti odgovorijo: "Potrebno se je vrniti 70 let nazaj."

Težko rečemo, zakaj ta narod ni mogel ohraniti svoje identitete. Sovjetski oblast je vodila neizprosen boj z njihovo religijo, ki je nepogrešljiv del identitete vsakega naroda. V sovjetskem obdobju so na kumandinske otroke vršili pritisk, naj ne govorijo maternega jezika.  "Ti si kmet, ne govoriš rusko", so govorili vrstniki kumandinskih otrok. Tako je narod izgubil svoje korenine. Svoje so naredile tudi etnografske  odprave, ki so iz kumandinskih vasi odnašale oblačila, predmete šamanskih obredov in vsakdanje predmete. Sedaj Kumandinci le s težavo pridejo v skladišče Ermitaža v Sankt Peterburgu, da bi videli svoja lastna oblačila. Dovoljenje za delo s temi eksponati lahko dobijo le ljudje, ki se ukvarjajo z obnavljanjem kulture svojega naroda.

Zgodovinarji pravijo, da Kumandinci nikoli niso bili agresivni. Ko so na obrobje Altaja prišli ruski priseljenci, so jih Kumandinci vedno pričakali kot prijatelje, naučili so jih obstanka v tajgi in kako preživeti surovo zimo, sami pa so se nato umaknili globoko v gozdove. Sčasoma so odhajali vedno dlje. "Mi se nismo uspeli dovolj okrepiti, da bi dobili lastno državnost," vzdihujejo ljudje-labodi.

Sedaj so ostali praktično brez svoje nacionalne identitete in črta, izza katere ni povratka, je že skoraj tu. Zato Kumandinci obupano izkoristijo vsako možnost. Svoj jezik so že skoraj v celoti izgubili, sedaj pa ga poskušajo obnoviti. Aktivisti etničnih klubov organizirajo odprave v odročne kraje k starim ljudem, zapisujejo posamezne besede in legende, nato pa na učnih urah v nedeljskih šolah otroke učijo kumandinski jezik.

Učenci z zadovoljstvom prihajajo na pouk in se pred svojimi vrstniki hvalijo s pripadnostjo starodavnemu narodu Altaja. Pravijo, da je sedaj moderno biti drugačen od ostalih. V majhnih vaških hišicah se zvečer zbirajo starke, da skupaj pripravijo posebne kumandinske pelmene s sesekljanim krompirjem, spijejo skodelico časa, poklepetajo o življenju in zapojejo nekaj za svojo dušo. Obvezno pa pojejo v kumandinskem jeziku.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke