Kolima v senci časa: Po poteh sovjetskih gulagov, mest duhov in Varlama Šalamova

Kolima je regija na ruskem Daljnem vzhodu, ki je znana zlasti po delovnih taboriščih in rudnikih zlata. Ob besedilu boste videli serijo fotografij iz tistih koncev iz projekta Emila Gataulina. Fotograf je obiskoval kraje, kjer je kot taboriščnik živel in delal Varlam Šalamov, znani ruski pisatelj in pesnik, ki je popisoval življenje v gulagih. Njegove zapise spoznate v zbirki Kolimske zgodbe, ki jo toplo priporočamo (prevedena je tudi v slovenščino).

Kolimska avtocesta predstavlja glavno cesto v regiji Magadan. Cesta je nastala v času od 30. do 50. let in so jo v glavnem zgradili zaporniki iz delovnih taborišč.

Taborišča na Kolimi so bila med najbolj brutalnimi v celotnem sistemu Gulag. Po znanih ocenah je samo na Kolimi umrlo okoli 120000 – 130000 zapornikov. Prestolnica te regije je Magadan, ki je po prihodu prvih sovjetskih zapornikov leta 1932 postal osrednja točka regionalnega razvoja.

Življenje na Kolimi še danes zaznamuje senca srhljive preteklosti, iz obdobja krutega izkoriščanja človeških življenj. A vendar sledi tiste dobe počasi izginjajo. Samo narava ostaja priča zgodovinskih dogodkov in stoji kot tihi spomenik na stotisoče zapornikov, ki so delali in umrli tukaj.

Natalija Hajutina je posvojena hči komisarja za notranje zadeve Nikolaja Ježova. Po Ježovu je dobilo vzdevek obdobje najhujše represije (1937-38), ki so mu ljudje pravili »ježovščina«. Po aretaciji Ježova so Natalijo poslali v sirotišnico. Diplomirala je na glasbeni akademiji in se prostovoljno odselila na skrajni sever, kjer je do upokojitve delala v glasbeni šoli.

Zelo malo prič iz tistih časov je še ostalo, saj se je večina današnjih prebivalcev Kolime rodila in zrasla šele desetletja pozneje po dogodkih v gulagih. Glavni problem današnje Koline je opustošenje: Ne samo spomeniki, izginjajo cele vasi. Najmlajše mesto v Magadanski regiji je Sinjegorje – nastalo je leta 1971 zaradi proizvodnje hidroenergije.

Jagodnoje je eno od največjih naselij ob Kolimski avtocesti. Tam deluje še nekaj podjetij, inštitucij in šol.

V 50. letih 20. stoletja je v vasi Atka živelo več kot 3000 ljudi; mnogi so delali na avtocesti, ki je služila rudnikom zlata. Danes tam živi okoli 300 ljudi v štirih petnadstropnih blokih. Obstajajo tudi šola, vrtec, knjižnica, mestna dvorana in postaja za prvo pomoč. Preostale zgradbe klavrno propadajo in krajani se počasi pripravljajo na izselitev drugam.

Leta 1995 so zaprli rudarsko-predelovalni obrat Karamken, leta 2012 je Karamken izgubil status urbanega naselja in se je znašel na čakalni listi za preselitev, danes tam ni več stalnih prebivalcev. Eden od zadnjih domačinov je bil Valerij, ki je gojil kumare v rastlinjakih, ogrevanih na drva.

Kadikčan je opuščeno naselje duhov, ki se je nekoč ukvarjalo z rudarstvom. Naselje so zgradili zaporniki iz Gulaga, gradil ga je tudi znani pisatelj Varlam Šalamov. Kadikčan so zaprli leta 1996 po eksploziji v rudniku. Izselili so vse prebivalce, hišam so odklopili vodo elektriko in vse storitve, zasebni sektor so zatrli. Leninov doprsni kip na glavnem trgu so sestrelili na koščke zadnji prebivalci, ko so zapuščali domove.

V 40. in 50. letih je bilo v dolini Spokojni (v prevodu »Miren«) prisilno delovno taborišče, ki so mu pravili tudi »Kolimska kazen«. Taborišče je bilo še posebej strogo do tistih, ki so bili ponovno obsojeni. Tukaj se je nahajal rudnik, v katerem so delali taboriščniki. V letih 1943-44 je v njem delal tudi Varlam Šalamov.

Tole je osrednja bolnišnica za zapornike iz taborišč podsistema Sevvostlag, zgrajena v 40. letih 20. stoletja. V letih 1946-1951 je Varlam Šalamov tukaj delal kot reševalec. Še enkrat se spomnimo na njegovo zbirko Kolimske zgodbe, ki je ključnega pomena, če želite spoznati zgodovino sistema Gulag. S kontrastnim slogom in filozofijo je to delo dobrodošla alternativa Aleksandru Solženicinu.

Varlam Šalamov je v sistemu taborišč preživel 17 let in je pisal enako močno in sijajno kot Solženicin, vendar nikoli ni dobil enakega priznanja in slave v Rusiji ali tujini.

V zadnjem desetletju je prebivalstvo Magadanske regije upadlo za kar dve tretjini. Ne glede na vse družbene pretrese 20. stoletja in vse rane, ki jih je prizadejala Kolima, vsi ti kraji še danes obstajajo v senci časa.

Serija fotografij o sodobni Kolimi je dobila ime V senci časa in to ni nobeno naključje. Vzeto je iz verza v pesmi Varlama Šalamova, ki je uspel ovekovečiti mogočno kolimsko naravo in grozo Stalinovih taborišč. Kaj pa je Kolima danes, ko od Šalamovih dni v taboriščih mineva že več kot pol stoletja?

Fotografije so nastale leta 2014 in 2015 med dvema opravama na Kolimo pod vodstvom geologa in zgodovinarja Ivana Džuha ob podpori regionalnega oddelka Ruskega geografskega društva v Vologdi. Odprava je prečkala kraje, ki so povezani z življenjem in zgodbami Varlama Šalamova.

Preberite še: Navdušenje nad gulagi: Kako je Rooseveltov podpredsednik pohvalil sovjetski zaporniški sistem

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!