Metro-2: Ima Kremelj v Moskvi res svojo podzemno železnico pod rednimi linijami?

Podzemna zaklonišča, ki lahko zdržijo jedrski napad, prehodi za avtomobile od Kremlja do Stalinove dače v predmestju, podzemna letališča in tuneli za tanke … vse to naj bi bilo pod Moskvo in vse skupaj zveni kot iz kakšne epizode Dosjejev X. Toda v določeni meri je razmišljanje pravilno. Zares pod rusko prestolnico obstajajo sofisticirana zaklonišča in transportne komunikacije za predstavnike nekdanje sovjetske elite.

Dostopni podatki

Po drugi svetovni vojni se je v Moskvi začela gradnja podzemnih zaklonišč za zaščito državljanov pred posledicami morebitnega jedrskega napada. Najvišji državni in vojaški funkcionarji pa so bili potrebni še posebne zaščite, saj bi v vojnih razmerah samo oni morali sprejemati odločitve in ukrepe za obrambo države – zanje so bila v največji tajnosti organizirana posebno utrjena zaklonišča v različnih delih mesta. V primeru bombardiranja je bilo potrebno zagotoviti tudi varno evakuacijo državnih voditeljev iz prestolnice.

Za takšne namene redne linije ne zadoščajo, saj v vojnih razmerah ne bi bile zadosti varne. Zato je bila zgrajena »druga podzemna železnica«, ki povezuje glavna zaklonišča za vladne funkcionarje in podzemne poveljniške centre, en krak pa pelje daleč ven iz mesta, do prostranih zaklonišč v predmestju. Ta prevozni sistem so Moskovčani poimenovali »Metro-2«.

S temi podatki ne razkrivamo državnih skrivnosti, saj so informacije o teh transportnih linijah že dolgo dostopne javnosti. Obstajajo zemljevidi podzemnih oken in ventilacijskih sistemov v različnih delih mesta. Linije moskovskega metroja so grajene po metodi »globokih vodnjakov«: v prvi fazi se je kopalo dva metra okrog prečnika in 60-70 metrov v globino, s čimer so gradbinci prišli do točke, na kateri se je začela dejanska gradnja podzemne železnice. Okno so pozneje uporabljali za transport strojev do mesta izvajanja del in odvoz izkopane zemlje na površje.

Po koncu gradbenih del se je okno zaprlo – takrat so bila v teku dela pod zemljo. V 70-ih je bilo eno okno nedaleč od Rdečega trga, v okviru zgradbe Gostinij dvor, in se ga je videlo tudi na panoramskih fotografijah Kremlja. V novejšem obdobju se je podobno okno pojavilo blizu postaje Kitaj gorod, čeprav je jasno, da je bila izgradnja mestne podzemne železnice tam končana že nekaj desetletij prej.

Še v tem desetletju smo videli nekaj aktivnih oken v predelih predmestja, kjer metroja sploh ni. Zapuščena okna in ventilacijske odprtine mračnega videza spodbujajo nastajanje takšnih in drugačnih misterijev. Ne glede na vse gre vedno za dobro zastražena območja, v katera je nemogoče vstopiti.

Dokaze o obstoju alternativnega transportnega sistema je mogoče videti tudi na samem moskovskem metroju. Na nekaterih postajah vidimo blokirana stopnišča in vrata, ki ne peljejo nikamor. Omeniti moramo znamenito »slepo linijo« na levi strani vlaka, če greste od postaja Sportivnaja proti postaji Universitet. Nekateri amaterski raziskovalci pravijo, da se tale linija konča kmalu za masivnimi vrati, ki naj bi predstavljala enega od vhodov v 'Metro-2'.

Pri Russia Beyond smo izvedeli, da je vsak uslužbenec, ki sme vstopiti v Metro-2, seznanjen s samo enim delom tega sistema. Nihče med njimi ne ve, koliko nivojev obstaja, nihče med njimi ni videl shemo vseh linij. Skoraj nemogoče je, da bi nekdo od zunaj prišel do celovitih podatkov o tej skrivni prometni mreži.

Resnični in lažni »Stalinov bunker«

Moskva ima dva Stalinova bunkerja, ki ju je mogoče obiskati z organiziranimi ekskurzijami. Eden je blizu hotela Izmajlovskaja in ljudje zanj mislijo, da je bil zgrajen v 30. letih 20. stoletja. Toda v resnici gre tu le za nekdanji magazin, ki so ga v 90-ih preuredili, da bi bil bolj privlačen za turiste. Je pa resničen drugi bunker blizu metro postaja Taganskaja, vendar ni Stalinov, saj je nastal šele po Stalinovi smrti.

Slednji objekt je predstavljal zaklonišče za poveljstvo letalstva dolgega dometa. Nahaja se 20 metrov pod zemljo in ima površino okoli 7.000 kvadratnih metrov. Zagotovljeni so bili oskrbovalni sistemi za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, zaloge vode in hrane, ki bi lahko dolgo služile oficirjem. Vendar je bil objekt v 80-ih že močno dotrajan in od leta 1995 nima več statusa vojaške tajne. Od nekdanjega bunkerja sta ostala samo železni oklep na zidovih in hermetična vrata.

Vseeno gre za zanimivo zaklonišče. Glavni vhod z dvigalom, ki pripelje obiskovalce do bunkerja, je zaščiten z betonsko ploščo debeline 6 metrov, skrito za lažno hišo iz 19. stoletja s fiktivnimi okni. Plošča ščiti vhod pred udarnimi vali v primeru jedrske eksplozije in lahko zdrži celo direkten zadetek letalske bombe.

Danes je »Bunker-42« v lasti zasebnega podjetja, ki vodi Muzej hladne vojne, organizira turistične oglede, zabave, proslave in predstavitve. Kot zanimivost povejmo, da je v tem bunkerju potekala svetovna premiera priljubljene računalniške igre Red Alert 3.

Največji atrakciji sta sirena za zračni napad, ki se aktivira ob vsakem organiziranem ogledu, ter simulacija jedrskega napada na neko tujo državo, med katero lahko obiskovalci »poveljujejo« iz bunkerja. Russia Beyond se je pogovarjal z Viktorjem B., ki je včasih vodil ekskurzije po tem bunkerju. Opisuje nam, kako ljudje odreagirajo, ko se oglasi sirena: »V glavnem se ustrašijo, zlasti ženske in otroci. A jih strah hitro mine, ko jim vodič pojasni, da gre za lažni alarm. Vendar pa so se zgodile tudi neprijetne situacije: Neka živahna gospodična iz Latinske Amerike se je onesvestila, drugi človek pa je ob zvoku sirene pomočil svoje hlače.«

Po drugi strani Viktor pravi, da se »vsak razveseli predstave z 'lansiranjem projektilov', posebno Američani. Oni takoj veselo začnejo 'bombardirati' svojo domovino: 'Napadimo New York! Briga nas, saj smo s Floride!' Seveda si v času hladne vojne takšnih šal ne bi mogli zamisliti. A vendar: takšna zaklonišča še vedno obratujejo in so še naprej v odličnem stanju.«

Preberite še: Kaj se dogaja pod tlemi ruske prestolnice