Duh sibirske stepe
Jenisejska cesta P-257 je ena najbolj slikovitih v Sibiriji. Razteza se od Krasnojarska do mesta Abakan, prestolnice Hakasije, nato pa nadaljuje svojo pot do rusko-mongolske meje. Ob počasni vožnji lahko tukaj občutite tih, pomirjujoč duh ogromne sibirske stepe. Če boste odprli okno, do vaš avto napolnil suh in dišeč vonj trav, detelj in timijana, ki se skrivajo med kamni.
Aleksander Nerozja
Obisk v Hakasiji spominja na holografsko razglednico iz skrivnostne dežele, kjer ploščati predmeti dobijo volumen, če jih le pogledaš iz pravega zornega kota, preproste stvari pa postanejo mistične in dobijo poseben pomen. V daljavi se namesto ravnin, tipičnih za stepo, razkrije tridimenzionalen relief z gorami, ki spominjajo na kamelje grbe. Oker kamne zamenjujejo zelena divja zelišča in rumene bodalice.
Kamniti stražarji
Popotniki prihajajo sem gledat ostanke starodavnih kultur. Regija se ponaša s preko tisoč let starimi nagrobniki in petroglifi. Neolitske poslikave Bojarske pisanice prikazujejo stara naselja s šotorskimi konstrukcijami, ki spominjajo na jurte, živinorejo in pripravo hrane. Gre za redko tovrstno znamenitost Evrazije.
Domačini za konec tedna najraje hodijo na grobišče Bolšoj Salbikski in gorsko verigo Sunduki. Slednje gorovje ima pet vrhov, ki spominjajo na pet spečih velikanov. Nekoč je bil to naravni observatorij, saj so kamni, odprtine in luknje služile kot sončna ura. Gorski vrhovi pa so bili in so še danes prizorišče šamanskih ritualov.
Aleksander Nerozja
Moj kolega, fotograf Aleksander Nerozja, je nekoč imel srečo, da je bil osebno priča takšnemu svetemu dejanju:
»Enkrat smo se odločili, da prenočimo na vrhu prve gore ter poslikamo zvezde in vzhajajoče sonce. Noč se je končala in kmalu smo zagledali mogočen sončni vzhod. Razgled se je raztezal na mnoge kilometre v vse smeri. Ponoči nam je lokalni stražar ob ognju pripovedoval zgodbe. Nenadoma je udarila strela. Prebudili smo se ob zvokih šamanskega bobna in grlenega petja: nekdo je izvajal rituale na gorskih vrhovih.«
Šamanizem je v Hakasiji še vedno živ. Ko se vozite skozi republike, lahko ob cesti opažate kamne ali drevesa z barvitimi obroči. Če boste želeli za spomin na stepo dati v svoj žep kakšen kamenček ali rastlinico, vas bodo domačini prosili, da stvar vrnete nazaj, saj naj bi imel vsak majhen element svet pomen in posebno moč.
Hakaški koledar
Znani ruski zgodovinar in etnograf Lev Gumiljov je pisal, da ima vsaka stvar, ki jo vidimo, poseben etnični odtenek. Podobno je tudi potovanje v Hakasijo podobno raziskovanju dobro ohranjene lokalne identitete. Znak tega je tudi hakaški koledar.
Mihail Maklakov
Spomladansko enakonočje ali Chyl Pazy predstavlja eno največjih praznovanj v Hakasiji. V regionalni prestolnici Abkan organizirajo velika slavja, saj je to hakaško novo leto. Na ta dan je v glavnem mestu Hakasije polno ljudi, ki pridejo iz vseh vasi in mestec. Postavijo svoje jurte na glavnem trgu, kuhajo tradicionalne jedi in prepevajo pesmi v svojem domačem jeziku.
Ko nomadi začnejo seliti živino na poletne pašnike, je čas za Tun Pairam, kisel mlečni napitek iz kravjega mleka. Med poletnimi slavji lahko omenimo charys (hakaške konjske dirke), tekmovanja v pripovedovanju zgodb, tradicionalna tekmovanja v kostumih in lokostrelstvu.
Okus Hakasije
Eden najbolj konservativnih elementov hakaške kulture je najbrž kulinarika. Tradicionalna oblačila so zamenjala sodobna, stare jezike so ljudje pozabili in zapustili so stare bogove, toda tradicionalni recepti še naprej prehajajo z generacije na generacijo.
Mihail Maklakov
Vredne vaše pozornosti so lokalne mesne dobrote, Hakasija je bila namreč mnoga stoletja dežela živinorejcev. V Abakanu trgovine prodajajo khyymo, klobase iz govejega in konjskega mesa, če boste jedli zunaj, pa naročite mun, kuhano jagnjetino z juho, ali kyoptirge, nesoljen kruh, ki ga tradicionalno pečejo na kamnih v jurti.
Če vas zanima tradicionalna hakaška pijača, poskusite kislo-mlečni ajran. »Ajran je ključ do dobrega zdravja,« vam bodo znali povedati Hakašci.
Čaj z mlekom v nomadskem slogu tukaj ni tako priljubljen kot v Tuvi, vendar pa domačini pogosto pijejo zeliščne čaje iz črnega ribeza in listov brusnice, s šipkom in timijanom, ki mu v hakaščini pravijo »irben«. Nekoč so takšen čaj stregli skupaj z oreme, vrelo mlečno peno z jagodičevjem, ki jo radi pripravijo zlasti ob posebnih priložnostih. Danes oreme delajo tudi iz kisle smetane in je na voljo v lokalnih kavarnah.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Mimogrede: Lokalni mediji poročajo, da je te dni v regiji dva dneva gostovala tudi ekipa RTV Slovenija, ki si je med drugim ogledala tudi glavno tehnično znamenitost v regiji – veliko Sajano-Šušensko hidroelektrarno. Kot nalašč pa je bil pretekli konec tedna v hakaških gozdovih tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki nasploh rad obiskuje sibirsko tajgo in se je v Hakasiji ustavil v soboto, preden je šel na dirko Formule 1 v Soči in na uradni obisk v Tadžikistan.
Spoznajte še: Deset krajev v Rusiji, kamor lahko pobegnete pred hrupom sodobnega življenja