Utrjeno mesto na istoimenskem otoku je bilo zgrajeno po naročilu Ivana Groznega leta 1551 v samo 24 dneh, pri gradnji pa je sodelovalo 75.000 ljudi. To je bilo prvo pravoslavno mesto v Tatarstanu, ki naj bi postalo ruska utrdba proti Kazanskemu kanatu. Sprva je Svijažsk stal na vrhu gore Kruglaja (Okrogla). Jezero se je pojavilo šele leta 1957 zaradi gradnje državne okrožne elektrarne.
Na otoku stoji ohranjena lesena cerkev Marijinega vnebovzetja iz 16. stoletja - edina zgradba, ki je ostala iz časa Ivana Groznega - ter več starodavnih kamnitih cerkva. Leta 2017 se je Svijažsk uvrstil na Unescov seznam svetovne dediščine.
Sprva je bila ta trdnjava na otoku Orehovij zgrajena za zaščito Rusije pred Švedi sredi 14. stoletja. Zgrajena je bila ob morski trgovski poti, trdnjava pa je nekajkrat prešla pod švedsko oblast, dokler je niso ponovno zavzeli pod Petrom Velikim in ji dodali nekaj močnih obrambnih utrdb ter dodelili njeno sedanje ime. V njej se nahaja tudi nekaj zanimivih vojaško-arhitekturnih idej: Na primer, vhod je v desnem kotu obzidja, tako da je moral sovražnik pri vstopu braniti svojo nezaščiteno desno stran.
Shlisselburgu pogosto pravijo "ruska Bastilja". Od 17. stoletja je bil v njem zapor za politične obsojence, med katerimi sta bila Petrova prva žena Jevdokija Lopuhina in brat Vladimira Lenina, vodje ruske revolucije.
Zgrajena je bila sredi 19. stoletja v Sankt Peterburgu v predmestju Kronstadt in ni bila nikoli vpletena v nobene bitke. Bila pa je dom mornarskega garnizona, v katerem je služilo do 1.000 vojakov. Leta 1896 so trdnjavo zaprli in ni bila več v uporabi, vendar so se naslednje leto ljudje vrnili tja zaradi pandemije bubonske kuge. Trdnjavo so rekonstruirali v laboratorij, kjer je delalo 20 zdravnikov, ki so iskali zdravilo za kugo. Tako se je je prijelo ime "Kužna trdnjava".
Po revoluciji je bil laboratorij zaprt, patogeni kuge in kolere pa so bili prepeljani v Saratov, kjer so odprli prvi zavod za boj proti kugi v državi. V sovjetskih letih so trdnjavo uporabljali kot skladišče vojaške opreme, a so jo v osemdesetih letih ponovno zaprli. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je to mesto postalo priljubljeno za ilegalne rave zabave. Danes je odprta za vodene oglede.
Ena najmočnejših trdnjav v državi se nahaja na ruskem Daljnem vzhodu. Zgrajena je bila na otoku Russkij v bližini mesta Vladivostok v poznem 19. in v začetku 20. stoletja. Glavna obrambna linija je bila zgrajena po rusko-japonski vojni leta 1905. V njej je 16 stolpov, povezanih s tuneli in galerijami - prava mojstrovina vojaške arhitekture!
Otok Russkij je bil nekoč glavno oporišče ruske pacifiške flote, a je bil do konca 20. stoletja zaprt. Pred kratkim so ga ponovno odprli za turiste.
V globinah Republike Tuve (Južna Sibirija), sredi gorskega jezera Tere-Hol stoji otoška trdnjava "Por-Bažin" ("glinena hiša"). Prvi raziskovalci Sibirije so to trdnjavo odkrili v 17. stoletju, vendar zaradi nedostopnosti tega kraja niso vedeli skoraj ničesar o njej. Sodobni arheologi so prepričani, da je Por-Bažin pripadal ujgurskemu ljudstvu in da so ga lahko zgradili okoli 8-9. stoletja, ko tam še ni bilo jezera. Le-to se je pojavilo zaradi potresa, ki je prisilil Ujgurje, da zapustijo to trdnjavo. Ostali so le še temelji in načrt trdnjave.
To trdnjavo na otoku Zamkovij ("Grajski") so zgradili Švedi konec 13. stoletja med njihovim križarskim pohodom proti finskim plemenom v Kareliji. Grad je bil zadolžen za zaščito Švedov pred napadi ruske Novgorodske republike, ki ni hotela regije prepustiti švedskemu kralju. Grad in tudi mesto Viborg sta leta 1710 po veliki severni vojni prešla pod rusko oblast. Danes je to eden redkih srednjeveških gradov v Rusiji - ki je definitivno vreden obiska!
To je bila najsevernejša trdnjava v Rusiji, zgrajena v 16. stoletju po ukazu Ivana Groznega za zaščito Soloveckega samostana pred Švedi. Zidovi iz belomorskih balvanov imajo ob vznožju debelino celih 7 metrov. Le kako so to lahko zgradili menihi v tistih časih!
Trdnjava je bila dvakrat napadena: med vstajo staroobredcev proti cerkveni reformi v 17. stoletju in med krimsko vojno (1853–1856) leta 1854. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo tukaj vzpostavljeno tudi Solovecko splošno taborišče.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
