Na obisku pri Evenkih: Življenje avtohtonih prebivalcev vzhodne Sibirije

Iz Jakutska (8310 km proč od Moskve) so leti v Evenški nacionalni ulus (okraj) navadno samo nekajkrat na teden. Domačini se pripeljejo z avtomobili in pričakajo sorodnike z letala kar neposredno na pristajališču. Vsi se na videz poznajo in če slučajno pride kakšen neznanec, v eni uri zanj vedo že v vseh naseljih, čez dve uri pa ga vabijo na obisk. Tukajšnji Evenki so gostoljuben narod.

Carstvo tundre in zime

Evenški nacionalni ulus (okraj) je največja ozemeljska enota v Jakutiji. Pokrajina jelenorejcev se nahaja onkraj polarnega kroga v severnozahodnem delu republike.

V štirih naseljih Evenškega ulusa sredi tundre živi 4000 ljudi. Evenki nimajo javnega prevoza, do odmaknjenih naselij ali Jakutska pa je mogoče priti samo po zimniku – cesti, pri kateri se je mogoče voziti samo pozimi pri temperaturah pod ničlo, in to samo s terencem ali tovornjakom KamAZ. Zima tu kraljuje praktično vse leto, poletje pride samo za kratek čas v juniju in juliju.

V evenško naselje Olenjok iz Jakutska leti zelo hrupno staro letalo An-24, vozovnica zanj pa lahko stane tudi več kot za let iz Moskve do Jakutska – povprečna cena znaša okoli 20.000 rubljev (224 €). Večina domačinov za vozovnico varčuje več let.

Zakaj Evenki govorijo jakutski jezik?

V lesenih hišah v naseljih Olenjok in Harjalah živi okoli 1500 Evenkov. Živila v lokalnih trgovinah so draga, pri tehtanju tujih jabolk in krompirja so cene skoraj take, kot da bi tehtali zlato. Glavni živili v domovih Evenkov sta jelenje meso in riba, ki ju vsak dan jedo v najrazličnejših oblikah. Služb v okraju ni, zato Evenki zaslužijo kaj denarja iz iztržka od lova na jelene ali z ubijanjem volkov proti plačilu.

Tukaj ni niti interneta in dobre povezave, so pa zato v Olenjoku kamnita šola z vsem potrebnim, domoljubni center, biljardnica in etnografski muzej, kjer vam bodo povedali kaj o jelenjereji in tunguških plemenih, kot se je reklo Evenkom pred letom 1931.

Direktor muzeja Prokopij Savvinov vodi ekskurzije ter kaže oblačila in okrase tamkajšnih šamanov, ki jih sedaj na evenških tleh več ni. Prokopij pripoveduje:

»Pred prihodom sovjetske oblasti leta 1935 so Evenki živeli kot ena velika skupnost, ukvarjali so se z domačo rejo jelenov in lovom na divje severne jelene ter ribolovom. Gospodarsko leto se je začelo marca. Svoj jezik smo izgubili po tem, ko so v te kraje v 17. stoletju prišli kozaki: za pogovore v maternem jeziku so Evenke prisilili, da plačajo jasak, to je »davek« v obliki soboljevega krzna. Da bi se izognili plačilu, so se Evenki izdajali za svoje sosede Jakute. Ko so živeli med njimi, so se Evenki postopoma asimilirali in danes večina govori v jakutskem jeziku.«

V čredi pri rejcih jelenov

Evenki niso takoj iz prve postali rejci jelenov, a prav jeleni so jim omogočili, da so si kot nomadi podredili mrzle jakutske kraje: danes ima Olenjoški okraj več kot 4000 jelenov.

Peljemo se, ko nas premetava sem ter tja in poskočimo ob vsaki jami v velikem tovornjaku KamAZ. Ženske pojejo jakutske pesmi. Ob postanku mečejo blince na sneg poleg Kamaza, da bi nam reka dovolila iti naprej. Blinci so namreč simbol sonca za Evenke, ki obrede in običaje jemljejo zelo resno. Pet ur vožnje po zimniku in smo pri čredi jelenorejcev.

Dolgoletni tukajšnji prebivalci nam priredijo očiščevalni obred čičipkan in ognju darujejo žrtev – vanj vržejo koščke blincev. Šele po tem obredu se dovolita pogovor z gosti in razkazovanje okolice.

»Naše delo ni donosno, denarja praktično ni. Vse življenje se nomadsko selimo, ampak drugače niti ne moremo živeti,« zavzdihne jelenjerejec temnejše polti Sergej, ko boža jelena, in stopimo v šotor, kjer pastirji in njihove družine sedijo neposredno na kožah. Rejci črede imajo sončne akumulatorje, skoraj vsaka družina uporablja pametne telefone, celo iPhone, ampak vseeno Evenki še naprej kuhajo po starem, s pečmi-gašperčki, pa tudi šivajo in nosijo narodno nošo, ker se drugače v tundri ne morejo segreti.

Učiteljica evenškega jezika

»Naša rodna beseda se je ohranila po zaslugi nomadskega načina življenja jelenorejcev: majhne skupine Evenkov so odšle globoko v tajgo in tam ohranile svoj jezik, melodičen in pristen,« pripoveduje učiteljica evenškega jezika Svetlana Stepanova, ki že vrsto let predava v šoli v Olenjoku in poskuša obuditi jezik Evenkov. »Moji starši so se vse življenje selili po tajgi, jaz sem kot punčka celotno otroštvo preživela v čredi,« pravi Svetlana.

Otroci imajo zelo radi njene ure, ki jih izvaja z igro.

»Pomnim, kako sem v mladosti rada jedla žametno rogovje: greš iz črede, grizeš mlade rogove,« se spominja Svetlana. »Evenki so miroljuben narod, radi imajo jelene, ne ubijajo več, kot je potrebno. Od jelena pojedo vse, nič ne ostane; iz kopit denimo delajo igrače. Moji starši so ustanovili katedro za evenški jezik na Inštitutu Ammosova za jezike in kulturo severovzhodnih narodov v Jakutsku. Šla se po njihovih stopinjah: vse življenje učim Evenke njihovega rodnega jezika.«

Priporočamo še: Življenje domorodnih ljudstev v Rusiji danes in sto let nazaj (FOTO)