Kako je ruski odposlanec rešil Peking pred britanskimi in francoskimi vojaki

Sredi 19. stoletja je dinastija Čing preživljala precej težko obdobje: v državi je divjal obsežni kmečki Taipinški upor, usmerjen proti tuji prevladi in vladajoči mandžurski dinastiji. Hkrati se je bila Kitajska med obema opijskima vojnama prisiljena upreti pritisku zahodnih sil, ki so želele povečati svoj gospodarski vpliv v njeni deželi.

Bolje izurjene in oborožene sile Velike Britanije in Francije so zlahka dosegle zmago nad vojsko Čing. V začetku oktobra 1860 so stali pred vrati Pekinga in se pripravljali, da bodo opustošili kitajsko prestolnico. V tem kritičnem trenutku je mesto rešil ruski odposlanec generalmajor Nikolaj Ignatjev. Vendar tega ni storil samo zaradi Kitajcev.

Delitev Daljnega vzhoda

Ruski odposlanec je bil poslan na Kitajsko s skoraj nemogočo nalogo. Na lastno roko naj bi prepričal Kitajce, da spoštujejo predhodno podpisani sporazum o ozemeljski delitvi z Rusijo.

Z izkoriščanjem šibkosti južne sosede je Rusija do sredine 19. stoletja močno okrepila svoje položaje na Daljnem vzhodu. Leta 1858 je v mestu Aigun sklenila sporazum s Čingom, po katerem so oblasti določile mejo ob reki Amur vse do reke Ussuri. Odločitev o vprašanju razmejitve od Ussurija do pacifiške obale so odložili na kasneje.

Cesar Xianfeng pa je kmalu zavrnil priznanje Aigunske pogodbe in znižal status uradnikov, ki so jo sklenili. Na uradni ravni je bilo zatrjeno, da "levi breg sploh ni bil odstopljen Rusiji", ampak je bil "posojen" za naselitev "revnih Rusov, ki tavajo naokrog zaradi pomanjkanja zemlje".

Ruska carska vlada, ki je nameravala problem rešiti po mirni poti, je poslala Ignatjeva v Peking. Skoraj eno leto je preživel v prestolnici kitajskega cesarstva v brezplodnih poskusih, da bi dosegel dokončno opredelitev meje med državama in priznanja oddaje primorskega ozemlja Rusiji, ki ji je že de facto pripadalo.

Na koncu je zunanji minister Aleksander Gorčakov svojemu odposlancu predlagal naslednji načrt: naj se odpravi na lokacijo britanskih in francoskih čet in odide z njimi v Peking, kjer naj bi deloval kot posrednik in mirovnik ter kot nagrado od Činga zahteval ratifikacijo Aigunske pogodbe.

Spreten diplomat

Maja 1860 je Ignatjev na skrivaj zapustil kitajsko prestolnico in kmalu prišel v zavezniško taborišče v Šanghaju, kjer se je srečal z baronom Jean-Baptisteom Louisom Grosom in grofom Jamesom Bruceom, ki sta ju Pariz in London pooblastila, da dosežeta zmago nad Čingom in pravico do proste trgovine z opijem na Kitajskem.

Sprva so bili diplomati do ruskega generala precej sumničavi, vendar mu je uspelo hitro razbliniti njihove strahove. Nikolaj Pavlovič jih je zavedel, češ da so vsa sporna ozemeljska vprašanja med Rusijo in cesarstvom Čing že rešena, on pa je bil tukaj le kot mirovnik.
Ignatjev je uspel pridobiti zaupanje zaveznikov in zanje postal dragocen vir znanja o Kitajski, na katero so se obrnili, ko je bilo potrebno. Zagotovil jim je pomembne statistične in topografske podatke o državi, biografije nekaterih uradnikov Činga in celo načrt Pekinga.

Po drugi strani pa je Nikolaj Pavlovič pridobil tudi naklonjenost Kitajcev. Ruska misija je sledila takoj za britanskimi in francoskimi vojaki in nudila pomoč žrtvam zatiranja evropskih vojakov ter se srečavala s predstavniki lokalnih oblasti in trgovskih krogov. "Izjemno je, da so prebivalci vasi, ki so ležale ob poti na bregovih reke, sprejemale Ruse kot rešitelje, takoj ko so videli, da gre za rusko ladjo, verjeli so, da so miroljubni in naklonjeni Kitajski, in jih prosili za zaščito od zaveznikov, ki jih ropajo in uničujejo..." se je spominjal Ignatjev.

V začetku oktobra 1860, ko so britanske in francoske čete dosegle Peking, je Nikolaj Pavlovič že postal osebnost, ki sta jo cenili in spoštovali obe nasprotni strani. Njegova pomoč je prišla prav v najbolj kritičnem trenutku.

Reševanje mesta

Po propadu pogajanj med zavezniki in predstavniki vlade Čing je več Britancev in Francozov končalo v rokah Kitajcev in po dolgotrajnem mučenju so jih tudi usmrtili. Razjarjeni Evropejci so se odzvali tako, da so zavzeli in oropali cesarjevo poletno rezidenco, palačo Yuanming Yuang, ter slednjega tako prisilili, da je pobegnil iz mesta.

Peking je bil na robu velikega opustošenja, ko se je na Ignatjeva obrnil monarhov brat, veliki knez Gong (Yixin), ki je takrat dejansko deloval kot vladar. General se je strinjal, vendar je postavil številne pogoje: ratifikacijo Aigunske pogodbe in razmejitev ob reki Ussuri vse do Koreje.

Po prejemu soglasja se je Nikolaj Pavlovič potrudil ustaviti ofenzivo in vzpostaviti normalen dialog med sprtimi stranmi. "Če dinastija Čing pade, s kom bodo zavezniki podpisali pogodbo? Kdo jim bo plačal odškodnino? Namesto tega bodo morali na Kitajskem ustvariti novo vlado in to bo za sabo povleklo nove stroške!" je prepričeval Grosa in Brucea.

Na koncu so Britanci in Francozi podlegli prepričevanju ruskega odposlanca in sedli za pogajalsko mizo. Potem, ko so pridobili veliko trgovskih privilegijev od Kitajcev, vključno z legalizacijo trgovine z opijem, so zapustili prestolnico.

V zahvalo za pomoč pri reševanju krize so Kitajci končno privolili v pogajanja z Ignatjevim. 14. novembra 1860 je bila sklenjena Pekinška pogodba, po kateri so zemljišča ob desnem bregu reke Amur od ustja reke Ussuri do obale Tihega oceana (na vzhodu) in meje s Korejo (na jugu) prešla pod Rusijo. "Vse to brez prelivanja krvi, z eno samo spretnostjo, vztrajnostjo in samožrtvovanjem našega odposlanca..." je v pismu Gorčakovu napisal guverner Vzhodne Sibirije Nikolaj Muravjov-Amurski.

Takrat so se na splošno opredelili obrisi rusko-kitajske meje, ki z nekaterimi manjšimi spremembami obstajajo še danes.