Kako so Rusi zasedli Peking

Universal History Archive/Getty Images
Vojske petih velikih svetovnih sil so leta 1900 skupaj napadle kitajsko prestolnico. A nad obzidjem starodavnega mesta je najprej zaplapolala ruska zastava.

Konec 19. stoletja je bil nekdaj močan imperij dinastije Čing samo še senca samega sebe. Kitajska se je vztrajno pretvarjala v nekakšno polkolonijo evropskih držav, ZDA in Japonske, ki so jo brezkompromisno izkoriščale za lastne interese. Ker se tujim zavojevalcem ni bila sposobna upreti vojaško, je vladajoča politična elita začela razmišljati, kako ohraniti oblast in zase iz nastale situacije potegniti čim več. Kitajsko prebivalstvo je med tem tonilo v vse globljo revščino.

Nezadovoljstvo Kitajcev s tujo okupacijo je privedlo k vzniku številnih skrivnih združb, militantnih odredov, člani katerih so postali znani pod skupnim imenom jihetuanci. Evropejci so jim rekli boksarji, saj so jih njihovi fizični treningi, ki so jih izvajali, spominjali na boj s pestmi.

Leta 1899 je na Kitajskem prišlo do velike boksarske vstaje proti tujim "čezmorskim vragom", ki so, kakor so menili boksarji, na kitajska tla prinesli tuj in nevaren režim, ki je rušil večstoletne kitajske tradicije. Boksarji so ubijali tujce, med drugim krščanske misijonarje in tudi rojake, ki so prestopili v krščansko vero. "Ker niso bili zadovoljni s sežigom cerkva in samostanov, so boksarji pobili skoraj vso krščansko čredo in številne krščanske Albazine [potomce ruskih kozakov, ki so se naselili na Kitajskem v 17. stoletju, op. ur.], tako v misijonu kot v okolici … Trupla naših kristjanov so bila pometana v vodnjake skupaj z živimi … celo drevesa so sekali. Boksarji so oskrunili rusko pokopališče zunaj mestnega obzidja, uničili nagrobnike in izkopali kosti pokopanih." Tako je dogodke okoli ruskega misijona v Bejguanu opisal ruski diplomat Ivan Korostovec.

Ker vlada cesarice Ciši ni bila sposobna zadušiti vstaje, kmalu pa se ji je tudi sama pridružila, se je na Kitajskem začela množična intervencija t. i. zavezništva osmih držav – Rusije, Nemčije, Velike Britanije, Francije, ZDA, Japonske, Avstro-Ogrske in Italije. Junija l. 1900 so Kitajci napadli mandžursko železnico, ki je pripadala Ruskemu imperiju, v Pekingu pa so začeli oblegati diplomatsko četrt, kamor so se pod zaščito nekaj sto vojakov zatekli tuji diplomati in člani njihovih družin. "Najhujši čas skoraj dvomesečnega obleganja so za nas bili prvi trije tedni, ko zjutraj nismo vedeli, ali bomo zvečer še živi, zvečer pa nismo vedeli, ali bomo dočakali jutro," je pisal zdravnik Vladimir Korsakov, ki se je sam znašel v oblegani četrti.

Kljub številčni premoči so bili kitajski vojaki in boksarji bistveno slabše usposobljeni od zavezniških vojska. "Kitajski vojak ni strahopetec, a ni usposobljen, da bi bil pogumen, ni treniran, da bi se znal obvladovati, ni navajen biti vojak, kot Evropejec," je menil Korsakov. Po osvojitvi trdnjav v Daguju v ustju reke Haj ter zasedbi Tiandžina je zavezniška vojska krenila nad prestolnico Peking. Nasproti 30.000 braniteljev je stalo 9.000 japonskih, 5.000 ruskih, 2.000 ameriških in 800 francoskih vojakov ter 3.000 indijskih sipajev, ki jih je poslala Velika Britanija.

Ruske enote so kot prve začele napad. V noči na 14. avgusta je četa štabnega kapetana Jaroslava Gorskega presenetila stražo na dongbjanmenskih vratih, ki so bila del pekinške utrdbe, ter jih razstrelila z artilerijo. Vojaki so vdrli not in se utrdili na obzidju ter nad njim dvignili rusko zastavo.: "Grom in blisk topov, nenadni streli naših vojakov, kaotično streljanje Kitajcev in grozno rjovenje ruskih strojnic, vrata in veličastna vrata tisočletne prestolnice … Takšen je bil prvi ruski juriš na Peking." S temi besedami je dogodke opisal vojni dopisnik Dmitrij Jančevecki.

Zavezniki so začeli jurišati nad mesto šele zjutraj. Japonska vojska se je cel dan srdito spopadala za čihuamenska vrata in celo prosila za rusko topovsko podporo. V zaključnem delu bitke so se pridružili Američani, Britanci in Francozi, ki pa so vstopili v mesto že praktično brez odpora. Zavezniška vojska je s svojim prihodom prekinila boksarsko obleganje diplomatske četrti in na koncu dneva vzela mesto pod svoj nadzor. Največje izgube med operacijo so našteli Rusi in Japonci – okoli 60 mrtvih in 200 ranjenih.

15. avgusta so zavezniki po kratkem ameriškem topovskem obstreljevanju zasedli palačo v Prepovedanem mestu, iz katere je cesarica Ciši do takrat že pobegnila. V dneh, ki so sledili, so okupacijske sile krenile na uničujoč roparski pohod po mestu, ki so ga spremljali poboji boksarjev, vojakov in civilistov. Še dolgo po teh dogodkih so zavezniške države druga drugo obtoževale storjenih zločinov in si podajale krivdo za storjena grozodejstva.

Po zasedbi Pekinga so ruske čete premagale nasprotnika še v Mandžuriji, začasno popolnoma zasedle regijo ter začele popravljati vzhodnokitajsko železnico. Septembra l. 1900 je cesarica Ciši obrnila ploščo in vojski ukazala, naj odločno in brezkompromisno uniči boksarje po vsej državi. Leto dni kasneje je bila boksarska vstaja zadušena, zavezniki pa so Kitajsko prisilili v podpis t. i. boksarskega protokola, ki je Nebeškemu cesarstvu med drugim nalagal plačilo reparacij, dvoletno prepoved uvoza orožja in streliva, uničenje trdnjav v Daguju ter predajo cele verige oporišč Med prestolnico in obalo v roke evropskih držav, ZDA in Japonske.

"Peking je bil zaseden s krvjo in potom dveh zvestih zaveznikov – Rusov in Japoncev, s katerimi smo prvič pod ognjem pušk in topov izkusili bratstvo v vojni," je pisal Jančevecki. Zavezniški odnos obeh držav pa ni trajal dolgo. Že čez nekaj let sta se oba imperija zapletla v srdito medsebojno vojno, ki se je za Rusijo končala s popolnim porazom in resno oklestila njen vpliv na Daljnem vzhodu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke