Poleti 2003 sva se s prijateljico Olgo odpravila po Rusiji na dolgo potovanje, ki se je začelo z vožnjo s trajektom od otoka Sahalin do ruske celine in je vključevalo 45 dni potovanja z vlakom po Sibiriji in v osrčje osrednje Rusije. Odpravila sva se na jug vse do Voroneža in na sever do Valaamskega samostana v Kareliji. Takrat so imela potovanja z vlakom različno stopnjo udobja, pri čemer je bila najtežja vožnja z "plackartom" (skupni spalni vagon) od Irkutska do Novosibirska. Skoraj dve desetletji kasneje skupaj s pandemijo naju občutek za pustolovščine ni zapustil, vendar še nisva bila pripravljena skočiti na transsibirsko železnico. Namesto tega sva se odločila za dve vožnji z vlakom po južni Rusiji - šesturno vožnjo od Astrahana do Volgograda in 22-urno vožnjo od Volgograda do Sočija.
Kot redni popotnik hitrega vlaka Sapsan na relaciji Moskva-Sankt Peterburg sem se dobro zavedal obsežnega projekta modernizacije, ki so ga Ruske železnice izvedle v zadnjem desetletju. Toda glede svojih zadnjih potovanj nisem imel velikih pričakovanj, saj sta zaradi velike velikosti in obsežnosti države nekatere poti in sektorji zaostajali.
Težko je ne biti navdušen nad tem, kako točni so vlaki v Rusiji. Naš vlak iz Astrahana je odšel točno takrat, ko je ura odbila 16:40. Tako kot pri vseh vlakih v Rusiji je bil na steni prilepljen razpored, ki prikazuje čas prihoda in odhoda na vsaki postaji.
Ker je bila vožnja do Volgograda po ruskih standardih res kratka (šest ur in devet minut), poleg sramežljivega kimanja sopotnikom nisva imela veliko interakcije z njimi. Bil sem navdušen nad rečnimi prehodi, zlasti nad mostom čez reko Ahtuba, ki so ga pred kratkim razširili, da je postal dvotirni. Privolška železnica povezuje evropsko Rusijo s pristaniščem Olja na Kaspijskem morju. Majhen del teče celo skozi Kazahstan. Nadgrajujejo jo za mednarodno prometno povezavo sever-jug.
Ko je naš vlak zapustil Astrahan, nismo videli skoraj nobenih znakov človeške dejavnosti, razen na mestih blizu postaj. Medtem ko sem opazoval sončni zahod nad prostrano praznino Astrahanske regije, sem na telefonu predvajal simfonično pesem Aleksandra Borodina "V stepah Srednje Azije" in si predstavljal, kako so nekoč po tej poti potovale karavane, ki so peljale cenjeno blago iz Perzije in drugih delov Azije do mest na Volgi.
Na samem vrhuncu sončnega zahoda sva z Olgo nazdravila prostranstvu Rusije s pitjem kave v kozarcu, ki je stal v podstakanniku, tradicionalnem držalu za kozarce za čaj, ki je zaščitni znak železniškega potovanja po Rusiji. Železničarji prodajajo čaj, kavo, sladoled in prigrizke po nekoliko višjih cenah od običajnih. Da bi se temu izognili, mnogi popotniki prinesejo svoje prigrizke, čajne vrečke in instant kavo, saj imajo vsi vlaki kotel, ki toči vrelo vodo. Kot se je izkazalo, so univerzalni favoriti na ruskih potovanjih z vlakom prav instant rezanci.
Ruski stereotip o tem, da se ne pogovarjajo z neznanci, se na daljših potovanjih z vlakom vrže skozi okno. Zelo težko je preživeti dneve v enem kupeju z ljudmi in ne komunicirati z njimi. Od Volgograda do Sočija sva se peljala z Krasnojarsk-Adler Expressom, vlakom, ki povezuje mesto v osrčju Sibirije s črnomorskim letoviškim mestom.
Ko sva kupila karte, je bila moja prijateljica Olga zaskrbljena, da bova kupe delila z nekaj moškimi, ki bodo ves dan pili vodko in jedli ocvrtega piščanca. Na veliko Olgino olajšanje je imel naš kupe prefinjeno, a prijazno mlado žensko, ki se je s svojo sedemletno hčerko selila iz vasi v Orenburški regiji, blizu meje s Kazahstanom, v Gorjačij Ključ (dobesedno "vroč izvir" v ruščini). letoviško mesto, znano po balneoterapevtskem zdravilišču.
Mati in hči sta delili grozljive zgodbe o njuni vasici, ki jo je pandemija zelo prizadela. Bili sta med prvimi v vasi, ki sta se cepili, a se še vedno nista počutili varno. Našo skoraj celodnevno interakcijo sem zapisal na svojem osebnem blogu.
Olgini strahovi glede moških, ki pijejo vodko, niso bili povsem neutemeljeni. V drugem kupeju v našem vagonu je bila celodnevna zabava in prijazen moški v 50-ih, ki je izjavil, da je na počitnicah, je želel, da se pridružim veseljačenju, a sem se izognil. Več kot zadovoljen sem bil s tem, ko sem poslušal zgodbe o življenju v sibirski vasi in videl upanje in optimizem v očeh ljudi, ki so z mano delili kupe.
Vlaka ni bilo mogoče natančno opredeliti kot super udobnega, še posebej v primerjavi z nekaterimi modernejšimi vlaki na priljubljenih progah v osrednji Rusiji, vendar je bil čist in razmeroma prostoren. Tudi stranišča so bila brezhibna in redno čiščena. To je očitno pomemben dejavnik pri razmišljanju o večdnevnem potovanju.
Želela sva preizkusiti hrano v salonskem vagonu, a za to sva morala prečkati plackartni vagon, kar je bilo samo po sebi doživetje.
"Spalnica na kolesih" je imela mešanico vonjav od alkohola do posušenih rib do ocvrtega piščanca med nekaterimi prepoznavnimi in neprepoznavnimi vonjavami. Ko sva prečkali plackartni vagon, sva ugotovila, kakšno srečo sva imela, da sva dobila dve od zadnjih nekaj preostalih kart v kupeju!
Salonski vagon je bil prazen in je imel neko eleganco iz preteklosti. Nekaj pozitivnih izkušenj je prinesel prijetni obrok in opazovanje spreminjajoče se pokrajine. Naš vlak je imel poseben meni za kosilo, ki je vključeval boršč, solato, testenine in brezalkoholno pijačo. Kljub nenavadnim testeninam sva v hrani zelo uživala.
Čeprav nisva bila na luksuznem vlaku, je bila storitev popolnoma vrhunska. Ruske železnice so vložile veliko časa in truda v zagotavljanje najboljšega usposabljanja svojih zaposlenih, kar je jasno vidno v storitvi, ki jo dobite tudi med vožnjo z vlakom, ki je daleč od Moskve in Sankt Peterburga.
Nasvet za tiste, ki želijo kupiti spominke v Rusiji: sprevodniki na vlaku prodajajo celo vrsto dobrot. Uspelo mi je kupiti dva visokokakovostna podstakannika, enega na temo Aleksandra Puškina in drugega z reliefnim ruskim dvoglavim orlom (simbol ruskega imperija). Nosilci za čajne kozarce, ki sem jih dobil skupaj s kozarcem, so bili izdelani v Rusiji in so bili veliko bolj kakovostni od tistih, v katerih so stegli čaj na vlaku. Poleg tega so bile cene precej nižje, kot bi bile v trgovini s spominki.
Naš vlak je nekaj časa vozil skoraj vzporedno z Volgo-Donskim kanalom, tako da sva lahko ujela nekaj utrinkov tega ladijskega kanala. Ko je vlak peljal proti jugozahodu, se je prehod, podoben stepi, umaknil obdelanim kmetijskim zemljiščem. Na žalost je v času, ko je vlak vstopil v bolj slikovite dele države, že nastopila tema.
Imeli smo 96 minutni postanek na postaji z imenom Kavkazskaja. To je bila dvonadstropna stavba iz rdeče opeke, ki je izrazito izžarevala svoj značaj. Sprevodnik v našem vagonu nam je povedal, da je pred postajo nekaj prijetnih kavarn, zato smo se odločili poskusiti srečo. Oba z Olgo sva imela izrazit občutek, da sva že bila na tej postaji, a nihče od naju v resnici ni bil. Potem pa sem se spomnil, da je notranjost postaje podobna tisti, ki je bila prikazana v filmu "Postaja za dva" iz leta 1982, ki ga je režiral Eldar Rjazanov.
Ko sva odšla s postaje, sva našla kavarno in vprašala natakarja, če ve, zakaj se mesto imenuje Kavkazskaja. Z nasmehom na obrazu nama je razložil, da smo v mestu Kropotkin, in da se samo železniška postaja imenuje Kavkazskaja.
Povedali so nama, da je mesto, ki je dobilo ime po geografu in revolucionarnem anarhistu knezu Petru Kropotkinu, na desnem bregu reke Kuban in je pravzaprav prijeten kraj za preživljanje časa. Ne glede na to, da naju je vleklo, da bi se malo sprehodila in si ogledala presenečenja, ki nama jih je pripravilo to mesto, sva sprejela zelo smiselno odločitev, da sva se po večerji vrnila na naš vlak.
Vedno sem imel neracionalen strah, da bi me zapustil premikajoči se vlak na peronu. Ko pa sem videl, kako težki so kovčki, ki jih nosijo moji novi prijatelji iz kupeja, si nisem mogel pomagati, da jima ne bi ponudil pomoči. Na voznem redu v vagonu je pisalo, da je postanek traja 40 minut, zato sem vedel, da jima zlahka pomagam odpeljati kovčke do taksija na vhodu na postajo. Potem ko sem odnesel dva neverjetno težka kovčka po dolgih stopnicah in dol do glavnega vhoda postaje, sem Ljudmili in njeni sedemletni hčerki Ani zaželel srečno novo življenje v Gorjačem Ključu. Ura je bila 2.30 in moj um ni deloval najbolje. Takoj ko sem zaslišal pisk, sem pomislil, da je to moj vlak in da ga bom zamudil. Stekel sem kot zmešan in ko sem prispel na peron, sem ugotovil, da gre za pisk iz drugega vlaka. Pred odhodom mojega vlaka je bilo še vsaj 20 minut!
Okoli 6. ure zjutraj, ko sva globoko zaspala, je na najina vrata potrkala sprevodnica in nama povedala, da se vlak približuje Sočiju. Če nas ne bi zbudila, bi na koncu potovala še pol ure do končnega cilja Adlerja.
Ti dve kratki vožnji z vlakom sta v naju ponovno vzbudili občutek pustolovščine. Nekako morava najti način, da spet zavzameva transsibirsko železnico; tokrat od evropskega dela Rusije do vzhodnega konca države!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
