"Tukaj je bil pastir, ki je skrbel za svoje živali. Opravljal je enako delo, kot so ga opravljali njegovi predniki že generacije, in nosil je enaka oblačila, kot so jih verjetno nosili oni. Edina razlika je bila v tem, da je izvlekel svoj pametni telefon za selfi, ki bi ga verjetno pozneje naložil na svoj Instagram račun. Tuva mi je še kar naprej kazala, kakšno protislovje je," piše Michael Cline v svoji knjigi "Moje dogodivščine v Tuvi".
Michael se je rodil v Združenih državah Amerike in je dolgo živel v New Yorku, preden se je leta 2020 preselil v Barcelono. Zadnjih deset let je delal kot voznik Uberja. Nato je postal eden tistih redkih tujcev, ki se večkrat podajajo na izlete v enega najbolj oddaljenih in edinstvenih kotičkov Rusije - Republiko Tuva, na meji z Mongolijo.
"Vedel sem, da je del prebivalstva nomadski, in iz videoposnetkov sem lahko videl, da je to zagotovo čudovit kraj. Toda to, kar sem si predstavljal, in kaj v resnici je, sta dve popolnoma različni stvari," pravi.
"Leta 1999 sem naletel na film 'Genghis Blues' (1999), dokumentarec o slepem blues pevcu, ki odkriva glasbo Tuve. Ta film sem našel ob pravem trenutku v svojem življenju, ko sem preživljal precej temno obdobje."
Pred tem je bil Michael popolnoma indiferenten do tega kraja, po filmu pa je postal popolnoma očaran nad tuvansko glasbo – in predvsem grlenim petjem. Začel je pogosto obiskovati nastope tuvanskih skupin na turneji po ZDA. "Nikoli nisem zamudil koncerta in sem prepotoval tudi celih osem ur z avtom, samo da bi jih videl," se spominja.
Kmalu se je med Michaelom in glasbeniki - natančneje ansamblom Alaš - sklenilo prijateljstvo in povabili so ga v Tuvo, da bi si jo ogledal na lastne oči. Do takrat še nikoli ni bil v Rusiji.
"Kot voznik Uberja na območju New Yorka sem vozil veliko Rusov. Ko sem jim povedal, da sem obiskal njihovo državo, so me spraševali, ali sem bil v Moskvi ali Sankt Peterburgu. Ko sem jim povedal, da sem bil v Sibiriji, v Republiki Tuva, nekateri za to sploh še niso slišali, drugi pa so rekli: 'Zakaj bi le kdo šel tja?!'"
Glavno mesto Tuve, Kizil, je približno 4658 kilometrov vzhodno od Moskve. Tam ni večjih megapolisov in tudi poslovnih središč ali aktivnega turizma. Približno 80 odstotkov republike zavzemajo gore, preostanek območja pa so pretežno stepe. Ozemlje je štirikrat večje od Švice, vendar ga naseljuje le okoli 332.500 ljudi.
"Moj prvi vtis je bil, da je dobesedno sredi ničesar in da je zelo težko dospeti do tja. Danes lahko iz Moskve letite z direktnim letom v Kizil, vendar teh letov še ni bilo, ko sem letel tja na treh ločenih potovanjih. To je devet ali deset ur leta iz New Yorka v Moskvo, nato pa dolg postanek do naslednjega leta v Abakan, Hakasijo. Od tam je približno šest ur vožnje s taksijem do Kizila," se spominja Michael.
V severnem in vzhodnem delu Tuve se nahaja veliko gorovje Sajan. "Ko sem bil na drugi strani gorovja Sajan, se je pokrajina res spremenila. In ko prideš do tuvanske meje, pokrajina izgleda resnično nadrealno. Neskončna stepa je res lepša, kot si lahko predstavljate."
Kizil je eno od velikih geografskih središč azijske celine - dejstvo, ki ga zaznamuje visok obelisk na enem od nabrežij v prestolnici. Je najgosteje naseljeno mesto v republiki – in prvo, ki je preseglo moja pričakovanja: "Ko sem prispel v glavno mesto, sem bil presenečen, ko sem videl, da niso samo jurte in možje na konjih. Zdaj se o tem šalim, toda majhen del mene je še vedno verjel, da živijo v preteklosti, brez ni interneta in da nosijo samo tradicionalna oblačila. Kizil je dokaj sodobno mesto. Pravzaprav sem imel boljše mobilne storitve po vsej Tuvi kot v nekaterih delih Združenih držav."
Hkrati pa se Kizil - in Tuva na splošno - kot tudi njihovi prebivalci ne zdijo podobni Rusom ali Azijcem, meni Michael: "Tuvani po mojem mnenju niso niti Azijci niti Rusi. Imajo značilnosti Mongolov, vendar tvorijo lastno raso, ki se precej razlikuje od Mongolov. Na planetu je le približno 300.000 Tuvanov. So zelo majhna skupina ljudi, zaradi česar verjamem, da so neverjetno edinstveni."
Kar pri republiki najprej izstopa, je dejstvo, kako malo Rusov dejansko živi tam – le okoli 16 odstotkov prebivalstva, po popisu iz leta 2010. Približno 82 odstotkov je etničnih Tuvanov, ki govorijo tuvanščino. Ruščino poučujejo v šolah kot tuji jezik.
"Po mojih izkušnjah je tuvanščina prevladujoči jezik, vendar jih večina tekoče govori rusko, le ruščine ne slišite veliko. Nisem srečal veliko etničnih Rusov, vendar so tam. Včasih sem šel v trgovino in sem bil presenečen, ko sem za pultom zagledal Rusa," pravi Michael. Imel je srečo, da so ga vedno spremljali Tuvani. Tuvani na splošno ne govorijo angleško.
Po Tuvi so raztreseni tudi ostanki sovjetske preteklosti. "Zdijo se nekoliko neumestni, vendar so dober opomnik, da ste dejansko v Ruski federaciji."
Najbolj očiten opomnik je velikanski spomenik Vladimirja Lenina na Aratu, glavnem mestnem trgu. Toda najbolj zanimiv sovjetski prežitek je po Michaelovem mnenju nekaj drugega: "Kjerkoli sem bil v republiki, sem vedno videl spomenike, posvečene drugi svetovni vojni, veliki domovinski vojni. Tuvani so se borili z nacisti skupaj v ruski vojski, za kar kot Američan nikoli nisem mislil, da obstaja. Skoraj v vsaki vasi, ki sem jo obiskal, je bil spomenik, na katerem so navedena imena domačinov, ki so umrli v vojni. To se mi je zdelo zelo zanimivo."
Michaelovo prvo potovanje v Tuvo je potekalo leta 2016 in je trajalo 15 dni. Vrnil se je čez eno leto. Njegov tuvanski prijatelj je nekoč rekel: "Ko enkrat vdihneš tuvanski zrak, te bo vedno poklical nazaj." "Lahko vam zagotovim, da je to res," se strinja.
Drugič se je odpravil na mednarodni festival grlenega petja 'Höömei v središču Azije', kjer je na njegovo presenečenje prejel naziv ambasadorja tuvanske kulture v ZDA, leto pozneje pa se je udeležil Höömei simpozija, kjer so znanstveniki pripravili poročilo o tuvanskem grlenem petju. Načrtoval je še eno potovanje leta 2020, pravi Michael, a so ga ovirale omejitve v zvezi s pandemijo. Vendar pa ni šel samo zaradi tega.
"Pokrajina in razgledi. To je nekaj resnično lepega. Fotografije in videoposnetki preprosto ne morejo ujeti, kako neverjetno je. Ne glede na to, kje sem bil, sem vedno videl gore. In tam so gore vseh barv, oblik in velikosti. Je neka posebna lepota v neposeljenosti in če pogledate bližje, boste videli več kot le ravnino. Leta 2018 me je skupina prijateljev odpeljala v kraj z imenom Chaa Khol. Bilo je tako neverjetno, da se nisem mogel nehati smejati. Prijatelji so me vprašali, kaj je narobe, in vse, kar sem lahko rekel, je bilo: "Nič na svetu ne more biti tako lepo, to je zagotovo narejeno v photoshopu!"
"Še ena stvar, ki me je resnično presenetila, je bila prijaznost ljudi, ki sem jih srečal. Med obiskom družin nekaterih mojih prijateljev sem se znašel v majhnih vaseh in vedno sem dobil več hrane, kot bi jo lahko pojedel, in vedno sem imel posteljo za spanje. Z mano so ravnali zelo dobro, tudi če nismo govorili istega jezika. Vse, kar sem zahteval, mi je bilo dano. To je bila resnično ponižna izkušnja. Večina jih je bila zelo navdušena, da sem opravil tako dolgo pot, da bi videl njihovo deželo in se naučil njihovih običajev," pravi Michael.
Mnogi poznajo Tuvo kot kraj, kjer se prepletata budizem in šamanizem in zelo težko je, da se vas to ne bi dotaknilo, tudi za nekoga, ki ni preveč religiozen, priznava Michael. Leta 2016 ga je prijatelj popeljal s seboj na divjo pustolovščino na zahod regije. Njegov sin je zmagal na tekmovanju v grlenem petju in čakalo ga je dolgo potovanje v Baj-Tajginsko okrožje, da bi prevzel nagrado od nomadske družine in odjahal nazaj. Na poti nazaj so se pogosto ustavili na svetih budističnih mestih in na drevesa privezali barvne zastave z mantrami.
"Na poti nazaj smo se ustavili v budističnem templju blizu vasi Čadan, zelo svetega kraja. Ne vem, ali je bilo to zaradi vznemirjenja, da sem tako globoko v tuvanskem podeželju, ali sem res nekaj začutil, a sem se kar razjokal, jokal nsem in jokal. Sploh ne morem opisati, kaj sem tam čutil, neko vrsto energije, nekaj, česar niti fotografije, niti videoposnetki ali celo besede ne morejo ujeti."
Nekaj podobnega je pozneje začutil na drugem svetem mestu - 'Budov odtis'. Tuvanci verjamejo, da se je Buda prav tam povzpel v nebesa. "To je eden mojih najljubših krajev in tam je neverjetno lepo. Tam sem čutil podobne energije," pravi Michael.
Iskreno povedano, Tuva ne uživa najboljšega ugleda. Kizil je bil razglašen za najnevarnejše mesto z najvišjo stopnjo umorov na prebivalca v Rusiji, Tuva pa je bila razglašena za najrevnejši kraj in z najnižjim življenjskim standardom v državi. Michael je vedel za to, vendar ga ni odvrnilo.
"Vsa mesta imajo nevarne dele mesta in nevarne ljudi in ti so precej očitni, če veste, kaj iskati. Na nobenem potovanju v Tuvo nisem imel težav, a tudi ponoči nisem hodil sam naokoli in sem se izogibal obisku barov. Če sem iskren, sem se tam dejansko počutil precej varnega."
Ko govori o Tuvi, je prepričan, da to ni kraj za vsakogar. Ljudje, ki tja potujejo, se običajno zanimajo za grleno petje in šamanizem – meni, da sta obe stvari največja zaklada te regije.
"Ne bojte se potovati tja, vendar se dobro zavedajte, da to ni zelo turistično prijazno mesto. To ne mislim v slabem smislu, vendar ne pričakujte, da bo to isto kot rezervirati let do Sankt Peterburga in nato zlahka poiskati turističnega vodiča. V Tuvi so turistični vodniki, a večino jih boste našli od ust do ust, ko boste že tam."
Michael vodi Facebook skupino – ‘TUVAN MUSIC’, ki ima doslej 5000 članov. Nekateri so že obiskali Tuvo in jo brez obotavljanja priporočajo drugim.
"Precej sem potoval – po Evropi, Srednji Ameriki, Južni Ameriki – vendar še nikoli nisem bil v tako lepem kraju, kot je Tuva. Ko si enkrat tam, zagotovo veš, da si na nekem posebnem mestu, kraju, ki ga bo le malokdo doživel," zaključi Michael.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
