Poleti 1944 se je poveljnik Glavne varnostne pisarne rajha Ernst Kaltenbrunner obrnil po pomoč k enoti za posebne operacije Luftwaffe KG 200. Ta enota se je specializirala za lete na velikih razdaljah in pošiljanje vohunov, bila pa je zadolžena tudi za letala, ki jo so jih ukradli zaveznikom.
Kaltenbrunner je nalogo zastavil takole: nemški agenti se morajo s padalom uspešno spustiti na tla le nekaj 100 km stran od Moskve, torej globoko v zaledje ruskih čet.
Deutsches Bundesarchiv/Wikipedija
V noči s 4. na 5. september 1944 je tovorno letalo Arado Ar 232B poletelo z letališča na ozemlju današnje Latvije in hitro izginilo v megli. Cilj se je nahajal nekje med Smolenskom in Moskvo.
V letalu sta bila sva sovjetska potnika: nekdanji oficir Rdeče armade Tavrin in njegova žena Lidija. Poročila sta se le malo pred začetkom misije, ki ju je popeljala v srce Rusije.
Pjotr Ivanovič Tavrin (njegov pravi priimek je bil Šilo) se je v rusko vojsko prebil po zaslugi ponarejenih dokumentov, vendar se je ustrašil, da ga bodo razkrinkali, zato je maja leta 1942 dezertiral.
Poslan je bil v taborišče za ujetnike, nato pa so ga premestili v Berlin, kjer so ga predstavili Heinzu Gräfeju, enemu od ideologov operacije Cepelin.
Tako so poimenovali ambiciozni načrt za umor Josifa Stalina, človeka, ki je Tretjemu rajhu predstavljal veliko oviro na poti do zmage. Sovjetski kolaboracionist je usposabljanje prestal v Pskovu, kasneje pa tudi v Rigi pod vodstvom legendarnega strokovnjaka za posebne operacije, Otta Skorzenyja.
Deutsches Bundesarchiv/Wikipedija
Cilj: Zavzeti Kremelj
Po knjigi KG 200: The True Story avtorja Petra Wilhelma Stahla sta morala Tavrin in njegova žena s padalom skočiti na ozemlje ZSSR, priti do Moskve in tam vzpostaviti stik z ilegalno sovjetsko opozicijo.
Načrtovali so, da bo Tavrin z dvema tajnima sodelavcema prispel v Kremelj v času nekega sprejema s pomočjo ponarejenih dokumentov. Takoj, ko bi se znašel v Stalinovi bližini, bi ga ubil s strupom. Smrt sovjetskega voditelja bi predstavljala signal nemškim četam, naj izvršijo desant v bližini Moskve in hitro zavzamejo Kremelj, pri tem pa izkoristijo dejavnik presenečenja.
Wikipedija
Obstajal je tudi rezervni načrt, po katerem bi na poti v Kremelj v zrak vrgli Stalinov avtomobil. To bi izvršili z izstrelitvijo majhnega izstrelka z eksplozivnim polnilom, narejenega posebej za to priložnost.
Zamislili so si, da bi Tavrin in njegova žena imela na razpolago motocikel in orožje, potrebno za izvedbo rezervnega načrta. Celota misija je precej spominjala na samomor, vendar so ju prepričali, da so jima v Moskvi pripravili tajno skrivališče, kjer se lahko skrijeta po izvršeni nalogi, nato pa od tam pobegneta, ko dobita priložnost.
Neuspeh za neuspehom
Nemško vodstvo je kmalu odstopilo od izkrcanja agentov s padalom. Namesto tega so se odločili, da bo letalo pristalo 100 km proč od glavnega mesta ZSSR.
Skupina nemških padalcev je prispela na mesto, kjer so načrtovali pristanek nemškega letala, z namenom, da Berlinu potrdijo pripravljenost na pristanek. To so tudi storili.
Vendar pa niti nemška obveščevalna služba niti Tavrin in njegova žena niso vedeli, da so to skupino padalcev zajele sovjetske čete in da je bil signal Berlinu poslan pod njihovim nadzorom.
Ko je letalo Arado 232B že vstopilo v zračni prostor sovjetske vojske, so nanj začeli streljati s protizračnim orožjem.
Wikipedija
Pilot se je odločil pristati na drugem mestu, blizu Karmanova, vzhodno od Smolenska. Vendar se je med pristajanjem eno krilo ujelo za drevo, motor je odpadel in letalo je začelo goreti.
Pot v Moskvo
Po mučnem pristanku so se člani posadke peš odpravili v smer nemških čet. Piloti so v rokah držali zemljevide terena in konzerve hrane, vendar niso govorili rusko, oblečene pa so imeli nemške uniforme. Skoraj vse so ujeli.
Tavrin in žena sta se usedla na motocikel, ki je bil spravljen v tovornem delu letala in se podala na pot proti Moskvi s ponarejenimi dokumenti, ki so jima teoretično omogočala, da vstopita v Kremelj in se prebijeta do Stalina.
Aretacija
Nemška agenta sta potovala ponoči. Zdelo se je, da vse poteka brez težav. Patrulja jih na poti ni ustavljala. Oba sta seveda govorila rusko in po činu se je videlo, da sta oba vojaški osebi visokega ranga. Poleg tega pa so vsi dokumenti izgledali, kot da so pravi.
Izdala ju je malenkost: eden od stražarjev je pozornost usmeril na dejstvo, da so bili motocikel in potnika suha, pred tem pa je padal močan dež. Oba sta bila v času naliva še v letalu. Stražar je dal znak za alarm in nemška agenta sta bila ujeta.
Wikipedija
Sovjetski dvojni vohun
Mladi kapitan Grigorij Fjodorovič Grigorenko, ki je bil zaposlen v Tretjem oddelku Glavne uprave protiobveščevalne službe Smerš, je dobil ukaz, da izkoristi aretirane agente proti Nemčiji. Tavrin je pristal na sodelovanje, saj je mislil, da si bo tako rešil svoje življenje. Preko radijske zveze je sporočil Berlinu, da je uspešno prispel v Moskvo.
Nemci so zagrizli v vabo in tako se je začela operacija Megla. Načrt je bil, da se v Moskvi zberejo nemški vohuni, s katerimi naj bi Tavrin stopil v stik, ti pa bi mu pomagali izvršiti nalogo in ubiti Stalina. Operacija Megla je bila izvedena še pred koncem vojne.
Po operaciji sovjetska obveščevalna služba Tavrina ni več potrebovala, zato so ga obsodili na smrt in ustrelili 28. marca 1952. Njegovo ženo so ustrelili nekaj dni kasneje, Stalin pa je umrl 5. marca leta 1953.
Viri:
Hitler's Intelligence Chief: Walter Schellenberg
Reinhard Doerries
The Brandenburger Commandos: Germany's Elite Warrior Spies in World War II
Franz Kurowski
The Third Reich's Intelligence Services
Katrin Paehler
Operaciones secretas de la Segunda Guerra Mundial
Jesús Hernández Martínez