Znani ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin je imel neobičajno navado: Ko se je zbudil, je ležal v postelji in streljal s pištolo v zid.
V carski Rusiji so ljudje oboževali orožje. Oficirji, trgovci, študenti, ugledne dame in mlada dekleta, vsi so imeli svojo najljubšo pištolo, včasih jih je bilo celo več. Vendar so oblasti po revoluciji leta 1917 omejile pravico do nošenja orožja.
Nič več streljanja po hiši
Pred revolucijo je obstajal pester trg orožja v večjih ruskih mestih, kot sta Moskva in Sankt Peterburg. V časopisih ste našli oglase za Browninge, Nagante, Mauserje in druge modele strelnega orožja, ki so bili zelo priljubljeni, saj so imeli dostopno ceno: za čisto novo mauserko ste lahko odšteli okoli 45 rubljev, na voljo pa so bili še cenejši primerki iz druge roke. Za primerjavo povejmo, da je bila tedaj povprečna mesečna plača v Moskvi 40 rubljev.
Wikipedija
Ko je šlo za streljanje vročega smodnika, tudi Rusi sicer niso bili čisto svobodni pred državnimi intervencijami. Vendar takrat obstoječa pravila niso omejevala lastništva orožja, temveč njihovo uporabo.
Naključna in pogosta streljanja v bivalnih prostorih so bila v Moskvi 17. stoletja resna težava, saj so bile skoraj vse zgradbe narejene iz lesa. Samo ena iskra iz pištole po strelu je lahko zlahka zanetila požar. Takšni incidenti so bili celo tako pogosti, da je car leta 1684 izdal ukaz, ki je prepovedal streljanje znotraj zaprtih prostorov. Če sodimo po Puškinu, številni novega pravila še dolgo niso upoštevali.
Leta 1845 je nastopil nov val omejevalnih ukrepov, ki preko novih zakonov so še bolj zavezali roke lastnikov orožja. Zakonodaja je prepovedovala streljanje na prostem na obljudenih mestih, razen če je bilo to »jasno in nujno potrebno«.
Rusi so tako izgubili pravico, da bi streljali samo za zabavo, ampak v resnici jim ni nihče zagrozil, da jim bo vzel njihove pištole. Z revolucijo se je vse spremenilo.
Popolna razorožitev
Boljševiška revolucija je končala prost pretok orožja med splošno javnostjo. Voditelji revolucije so se še kako dobro zavedali, česa so sposobne množice, sploh če so oborožene do zob. Sprejeta je bila odločitev o monopolu nad lastništvom orožja.
Leta 1918 so boljševiki zagnali kampanjo množičnih zasegov civilnega orožja. Ljudem so odrekli posest nad orožjem in jim zagrozili z zaporno kaznijo do 10 let, če bi ga še vedno hranili pri sebi.
Edina izjema so bili lovci, ki so smeli imeti le gladkocevno orožje, a je bilo podeljevanje dovoljenj strogo regulirano. Dovoljenja je kmalu izdajala le NKVD, tajna policija, ki je znana po svoji vlogi v Stalinovih političnih čistkah.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Rusija povsem »očiščena« orožja. Nekateri so verjeli, da bodo po razpadu Sovjetske zveze Rusom vrnili pravico do posedovanja orožja. Čeprav je bilo v 90. letih zelo veliko orožja na črnem trgu, nova oblast ni želela tvegati z liberalizacijo orožarskega tržišča.
Danes lahko Rusi legalno kupijo le gladkocevno športno in lovsko orožje, pa tudi pnevmatično orožje za samoobrambo. Vsak, ki se prijavi za orožni list, mora prestati zelo strog postopek preverjanja posameznikovega ozadja. Skratka, Rusi še danes lahko kupijo kakšno puško ali pištolo, a je večina na srečo opustila star hobi streljanja po bivalnih prostorih.