Konflikt s Poljsko
Poljska vojska je v začetku 17. stoletja zavzela Kremelj, poljski kralj pa se je takrat potegoval za ruski prestol. A že v naslednjem stoletju se je situacija obrnila. Republika obeh narodov (kot se je takrat imenovala unije Poljske in Litve) je zaradi notranjepolitičnih pretresov izgubila na moči in postala oslabljena, zaradi česar so sosednje sile začele z njo manipulirati.
Joseph Kreutzinger/Public Domain
Ruski carji so s takšnim stanjem bili seveda zadovoljni, saj je bila proruska struja med poljskim plemstvom zelo močna. Prusija in Avstrija sta vztrajali na razdelitvi Poljske, kar je sprejela tudi ruska carica Katarina Velika leta 1772.
Razdelitev pa ni bila trajna rešitev, saj je povzročila nestabilnost, ki je nato leta 1794 privedla do velikega poljskega upora, ki ga je vodil slavni general Tadeusz Kościuszko, ki se je med drugim boril tudi skupaj z Georgejem Washingtonom v vojni za ameriško neodvisnost. Zgodovinar Andrej Burovski pravi, da je Poljska v primerjavi z velikimi evropskimi silami izgledala kot »otrok, ki se pretepa z odraslimi«.
Vstaja Kościuszka je aprila 1794 še posebej razjezila Ruse, ko so poljski revolucionarji na veliki četrtek napadli in uničili rusko kasarno v Varšavi ter brutalno obračunali s tam nastanjenimi Rusi.
»Poljaki so vpadali iz vseh strani, povsod kjer so pričakovali, da se bodo nahajali Rusi, ter jih enega za drugim pobili. Niso pa ubijali samo Rusov, ampak tudi njihove privržence. Za to je bilo potrebno samo s prstom pokazati na nekoga v množici in reči, da je naklonjen Rusom,« je pisal zgodovinar iz 19. stoletja Nikolaj Kostomarov.
V cerkvah je bilo ubitih mnogo neoboroženih ljudi, vsega skupaj pa je padlo okoli 2.200 vojakov in častnikov. Na veliko noč so podoben pokol izvedli v Vilni (danes Vilnius, prestolnica Litve).
Aleksander Orlovski
Carica Katarina je nato aktivirala svojega najboljšega vojskovodjo AleksandraSuvorova, da zaduši upor. Suvorov je na koncu s precej manj številčno vojsko porazil upornike. Med zatiranjem upora je njegova vojska vdrla v neko varšavsko četrt in povzročila mnogo žrtev, s čimer so se Rusi maščevali za aprilski pokol.
Ko je bila vstaja zatrta, je prišlo do tretje in zadnje delitve Poljske, po kateri je za naslednjih 100 let le-ta prenehala obstajati kot država. Kljub temu so Poljaki v naslednjem stoletju organizirali mnoge vstaje, katerih cilj je bil državni preporod, in ki so ruskim voditeljem povzročale precejšen glavobol.
Kavkaška vojna
Kavkaška vojna je trajala skoraj pol stoletja (1817 – 1864), v času njenega trajanja pa so se zamenjali trije ruski carji, ki so poskušali doseči končno zmago in konec neprestanega bojevanja.
Aleksander Kozlov
Rusi so se začeli za Kavkaz zanimati že v začetku 18. stoletja, ko so gruzijski knezi ruskega carja prosili za zaščito pred Otomani in Perzijci. Tekom te intervencije je Rusija vzpostavila nadzor nad ozemljem današnjega Azerbajdžana, vojska pa je morala zavarovati poti skozi ozemlja, na katerih so živeli številni kavkaški narodi.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Po besedah abhazijskega zgodovinarja Georgija Ančabadzeja je bil »geopolitični kontekst edini faktor, ki je Rusijo spodbujal, da se usmeri na Kavkaz in na jug proti toplejšim vodam.« Ančabadze poudarja, da so se za nadzor nad tem delom sveta borile tri velike sile – Rusija, Perzija in Otomanski imperij.
Zakaj pa je vojna trajala tako dolgo? Konflikti se večinoma niso odvijali med Rusi in lokalnimi narodi, ampak med vojsko in manjšimi skupinami oborožencev. Zgodovinarji dolgotrajnost kavkaškega konflikta razlagajo tudi s samo prakso lokalnih gorskih plemen. Jakov Gordin razlaga, da je vojna trajala tako dolgo zaradi gverilskega načina vojskovanja in roparskih napadov iz zased, s katerimi so se gorska plemena preživljala in česar se dolgo niso mogla odreči.
Franz Roubaud/Public Domain
Napadi na ruske priseljence in trgovce so bili osnovni vir dohodka lokalnih plemen na območjih, kjer so bili naravni viri redki, zemlja pa neugodna za poljedelstvo. Zgodovinar Andrej Burovski dodaja, da so ti napadi sčasoma postali del vsakdana.
Najbolj prepoznavni voditelj kavkaških plemen je bil ImamŠamil. Pod njegovim verskim in političnim vodstvom so Čečeni in plemena Dagestana med leti 1830 in 1850 vodili močan odpor proti ruski vojski.
Preden si je Rusija z ekonomskim in vojaškim pritiskom končno pokorila Kavkaz, je ta dolgotrajni konflikt na obeh straneh zahteval na stotine žrtev.