Ruski mož z železno masko: Legitimni naslednik ruskega prestola, ki ni nikoli zavladal

Vasilij Mirovič stoji nad truplom Ivana VI. v zaporu, 1884.

Vasilij Mirovič stoji nad truplom Ivana VI. v zaporu, 1884.

Najmlajši ruski car Ivan VI. je večino svojega življenja preživel pozabljen v zaporniški celici. Njegovega pravega imena in identitete niso poznali niti stražarji.

Zgodba Ivana VI. je tako tragična kot Dumasova zgodba Mož z železno masko. Čeprav ruski zapornik nikoli ni nosil železne maske, je majhen fantek postal žrtev dvornih spletk in skoraj celotno svoje življenje preživel v zaporu.

Ivan VI. Antonovič

Zgodba se začne 25. novembra 1741 v Zimskem dvorcu v Sankt Peterburgu. Vladavina najmlajšega ruskega carja, ki je trajala le dobro leto, se je nenadoma končala, ko je Elizabeta, hči Pjotra Velikega, s stražarji vstopila v spalnico Ivanovih staršev.

"Čas je za vstajanje, sestra!" je Elizabeta zaklicala Ivanovi mami in regentki Anni Leopoldovni, medtem ko so stražarji, zvesti Elizabeti, pridržali Ivanovega očeta Antona Ulricha in samega carja.

Ivan VI. s svojo mamo, Anno Leopoldovno, hčerko Katarine I. in rusko regentko za nekaj mesecev, preden so otroka premestili v zapor.

"Mali, ti nisi ničesar kriv," je Elizabeta rekla dojenčku, ko so ji ga prinesli. Vojaki pa niso bili tako previdni z njegovo 4-mesečno sestrico Katarino. Padla jim je na tla, zaradi česar je bila deklica vse svoje življenje gluha.

Elizabeta je zapustila Zimski dvorec z dojenčkom v naročju, ni pa vedela, kaj naj naredi z otrokom, ki je edini imel legitimno pravico do ruskega prestola.

Aretacija Ivana VI.

Obdobje udarov

V Rusiji je 18. stoletje znano kot "obdobje dvornih udarov". Tudi car Pjotr Veliki je prišel na oblast konec 17. stoletja po seriji nasilnih udarov, po katerih si on in njegov polbrat Ivan V. delila prestol do leta 1696, ko je Ivan V. umrl.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Pjotrov starejši sin Aleksej ni bil sposoben za vladanje, zato je car spremenil pravila nasledstva: vsak monarh je imel pravico do imenovanja naslednika v svoji oporoki. Prva velika kriza je nastopila leta 1730, ko je car Pjotr II., vnuk Pjotra Velikega, umrl brez imenovanja naslednika. Po krvavih notranjih bojih na dvoru, je najmočnejša stran pod vodstvom kneza Dmitrija Golicina odločila, da mora prestol pripasti potomcem Ivana V. To je pomenilo, da bo naslednja carica njegova hči Anna Ivanovna. Elizabeto, hčer Pjotra Velikega, pa so poslali z dvora. Anna je postala carica 1730 in takoj začela načrtovati naslednika.

Elizabeta Petrovna, Ermitaž.

Vladanje z otroško roko

Anna Ivanovna je prezirala vse potomce Pjotra Velikega, saj je verjela, da je ta nepravično ukradel oblast njenemu očetu. Leta 1730 je bila Anna Ivanovna stara že 37 let in ni mogla zanositi. Odločila se je, da naslednika dobi preko svoje nečakinje, Anne Leopoldovne. Leta 1739 je carica organizirala njeno poroko z vojvodo Antonom Ulrichom iz Brunswicka, leto kasneje pa se je že rodil Ivan VI., dober mesec in pol pred caričino smrtjo. Dečka so pokazali na dvoru v dokaz, da naslednik zares obstaja. Ta je bil seveda premlad, da bi lahko prevzel državne odgovornosti, zato sta njegova starša postala regenta.

Anna Ivanovna

Medtem je ruska oblast počasi drsela v roke Nemcev. Za hrbtom družine Brunswick, ki je bila preveč neizkušena, da bi vladala tako ogromni državi, je stal vplivni grof Osterman, ki je držal oblast v svojih rokah. Takšna situacija pa ni trajala dolgo, saj je po udaru leta 1741 oblast spet pripadla potomcem Pjotra Velikega.

Nihče naj si ne drzne omenjati njegovega imena

Elizabeta je želela svojo vladavino začeti zgolj z izgonom Brunswickov v Evropo, njeni dvorni svetovalci pa so ji pojasnili, da bi lahko legitimni naslednik lahko postal orožje v napačnih rokah, kar bi vodilo do novega prevrata. Odločila se je, da sestro in njeno družino obdrži v Rusiji ter jih poslala v hišni zapor v vasi Holmogori v Arhangelski regiji na ruskem daljnem severu.

Prepovedano je bilo omenjati ime Ivana VI. Vse knjige in kovanci z njegovo podobo so bili uničeni. Leta 1745 je bilo posedovanje takšnih predmetov zločin proti državi. Celo v uradnih zadevah so bili dokumenti, povezani z njim, naslovljeni kot "dokumenti z določenim naslovom".

V Holmogoriju so bili starši in otroci zaprti v izolirani hiši, nesojenega carja pa so ločili od njih in ga državi v drugih prostorih iste hiše, vendar se drugi tega niso zavedali. Leta 1746 je Anna Leopoldovna umrla in bila pokopana z vsemi častmi kot članica carske družine.

Življenje v zaporu

Leta 1756 so Ivana premestili v zapor Šlisselburg z najstrožjimi varnostnimi ukrepi, kjer so mu rekli "določeni zapornik", stražarjem pa je bilo prepovedano govoriti z njim. Če bi poskusil pobegniti ali pa bi se pojavili pozivi k njegovi izpustitvi, bi ga morali stražarji takoj ubiti. Tak ukaz bi morali izvršiti tudi v primeru, da bi ga na prostost izpustil sam ruski monarh. Nad Ivanom je torej ves čas visela grožnja usmrtitve.

Kasneje so stražarji poročali, da je bil zapornik ves čas tesnoben in se je "pritoževal nad zlobno čarovnijo proti sebi", ob najmanjšem hrupu med spanjem pa je takoj skočil pokonci. Sanjal je tudi o življenju v samostanu. Stražarji so očitno vseeno komunicirali z njim, saj je 16-letni fant zaradi življenja v samici potreboval pomoč pri vsem. Tudi njegovo duševno zdravje je bilo slabo.

Padec v norost

Carica Katarina II. Velika.

Leta 1762 je carica Katarina Velika obiskala Ivana v njegovi samici in ugotovila, da ni čisto pri pravi. Ni pa ublažila njegove usode, saj je še vedno imel več pravic do prestola kot ona in ji je torej predstavljal grožnjo.

Dve leti kasneje je poročnik Vasilij Mirovič izvedel obupan poskus Ivanove osvoboditve. Kot je bilo ukazano, so zapornika ob tem poskusu takoj ubili in nato pokopali nekje v zaporu. Leta 2010 so se pojavile govorice, da je bilo njegovo telo najdeno v Holmogoriju, vendar je navedbe ovrgla raziskava ruskega Inštituta za arheologijo.

Trdnjava Orešek z zapori nasproti mesta Šlisselburg.

Vprašanje, ki ostaja nerešeno, je, ali je Katarina spodbudila ta poskus osvoboditve in se tako odkrižala nesrečnega naslednika. Bil je namreč eden od redkih ljudi, ki se jih je vsemogočna carica bala.

Kaj pa se je dogajalo na ruskem dvoru pred tem? Preberite več o skrivnostih, ki mečejo senco na vladavino carja Pjotra Velikega.

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke