Britanski premier Winston Churchill je temu rekel "najslabše potovanje na svetu". Britanski mornarji so med avgustom 1941 in majem 1945 dostavili kar 80 konvojev pomoči sovjetskemu ljudstvu in pri tem izpostavljali svoja življenja nevarnosti. Herman Melton, Američan, ki je sodeloval v teh misijah, ki so mnoge mornarje v ledeni Arktiki stale življenja, je objavil spomine v knjigi z naslovom Vojna za svobodo: Spomini inženirja trgovske ladje, 1942-1945.
Melton piše, kako je bil kot kadet ameriške Akademije trgovske flote poslan na ladjo Cornelius Harnett razreda Liberty. Opisuje vsakdanje življenje posadke v dneh, ki so jih preživeli v luki v Murmansku in razkriva mnoga nepoznana dejstva o zavezniških konvojih.
* * *
Anderson [glavni inženir] mi je pomagal dojeti vso resnost našega potovanja. V tem obdobju je bila Sovjetska zveza potisnjena ob zid. V obroču nemške vojske sta se znašla tako Leningrad kot Stalingrad. Dobavljanje blaga v Murmansk je bilo vitalnega pomena za obstanek Rusije. Brez zavezniških ladij, ki so tovorile ameriške zaloge, se Sovjeti ne bi mogli ubraniti pred nemško invazijo. Josif Stalin je prosil za pomoč, Roosevelt pa je vršil pritisk na britanskega premierja Churchilla, da ameriškim trgovskim ladjam nudi podporo in zaščito, da bi se Sovjeti mogli boriti še naprej. Situacija je bila tako resna, da je Churchill poleti 1942 napisal na poveljstvo, "da je naslednji konvoj upravičen samo, v kolikor bo več kot polovica ladij prišla na svoj cilj. Neuspeh z naše strani bi v tem primeru oslabil naš vpliv na glavne zaveznike."
Mednarodni vojaški muzej v Londonu
Ladje so bile natovorjene z vsakovrstnim blagom, od obutve do lovskih letal. Ta oskrbovalna pot je bila najnevarnejša pot mornarjev trgovskih ladij v drugi svetovni vojni. Od 800 ladij, kolikor se jih je podalo proti Murmansku, jih 97 ni prispelo na cilj. Močni vetrovi, led, mine, požari, podmornice in zračni napadi so napravili svoje. Okoli 3.000 zavezniških mornarjev je tekom plovb izgubilo življenje v severnih ruskih morjih. Obstajajo izjemna pričevanja, ki kažejo na to, kako velika je bila naša podpora Sovjetski zvezi.
Ladje severnih ruskih konvojev so iz zavezniških držav prepeljale 3,9 milijona ton materiala v ZSSR. Četrtina skupne ameriške pomoči je bila dostavljena skozi ozke morske prelaze. Pred koncem vojne so ZDA Sovjetom dostavile 14.795 letal, 7.537 tankov, 417.257 tovornjakov, terenskih vozil, traktorjev in motociklov, 11.155 vagonov in 1.981 lokomotiv. Ladja Cornelius Harnett je prepeljala parno lokomotivo s ciljem, da se jo izkoristi za dostavo vojaške tehnike iz Murmanska na fronto. Potreba po parnih lokomotivah je bila tako velika, da sta jih dostavljali še dve drugi ladji, da bi vsaj ena od njih prispela na cilj.
Ameriški muzej trgovskega ladjevja
Konvoji so na sever Rusije prepeljali 345.000 ton streliva in eksploziva. Tudi mi na Harnettu smo imeli pod palubo skladiščen eksploziv, tako da smo veliko tvegali. Če bi nas na primer zadel torpedo, bi od nas in naše ladje ostalo bolj malo. To sem dojel leta 1944, ko sem bil na Filipinih.
Nevarnejše kot so postajale naše naloge, bolj sem uteho pred strahom iskal v izobraževanju. To mi je vsaj malo pomagalo preusmeriti misli od nevarnosti s katerimi sem bil soočen. Seveda je bilo tudi nekaj sproščenih momentov. Poleg mraza od katerega ti je med stražo na palubi zmrzovala kri v žilah, sem bil zmeraj navdušen na polarno svetlobo, ki se je prelivala v vseh možnih barvah. Kmalu zatem je naša Harnett spoznala še drugo vrsto ognjemeta...
<…>
Tekom svojega zadnjega izkrcanja na kopno v Murmansku 27. februarja, sem bil priča napadu nemškega letalstva na trgovsko ladjo El Oriente.Z mano ni bilo nikogar, sam pa sem moral skozi številne zapornice, da sem zapustil dok. Na vsaki postaji je stala ženska s puško in bajonetom. Mislim, da so znale samo eno frazo v angleščini, ki se je glasila »Vaša prepustnica, tovariš!« Ko sem prečkal zadnjo zapornico in stopil na mestne ulice, sem prispel do dvignjenega terena iznad luke. Medtem ko sem si ogledoval doke, sem zaslišal zastrašujoče brenčanje nemške »Štuke«, ki je pikirala z moje leve strani. Bomba je zadela poveljniški most ladje El Oriente, ki se je nato podrl in ubil štiri pripadnike oborožene straže. Drhtel sem od strahu, saj je bila ladja privezana na istem doku, kot Harnett. Kasneje so jo popravili, tako da se je pridružila našemu konvoju tri dni zatem.
Jim Rae
James Harcus z britanske trgovske ladje Ocean Faith se v svojem dnevniku prav tako spominja bombardiranja ladje El Oriente.
Sobota, 27.
Danes je bil prelep sončen dan. Vse je bilo tiho, dokler nismo zaslišali brnenja letala. Ena bomba je padla blizu nas na desno stran, druga pa na ladjo, ki smo jo v četrtek privezali k doku. Neki mornarji so nam rekli, da je to bila ladja, ki je bila postavljena tja namesto naše. Zadeta je bila v krmo. Pravijo, da je nekaj ljudi umrlo.
Kasneje, ko je bila Ocean Faith premeščena v drugo luko, je Harcus povedal, kako so štiri nemška letala napadla Murmansk in v reko odvrgla mine, zaradi česar je bila luka zaprta vse dokler minolovci niso očistili kanala. Z mano ni bilo nikogar, sam pa sem moral skozi številne zapornice, da sem zapustil dok. Na vsaki postaji je stala ženska s puško in bajonetom. Mislim, da so znale samo eno frazo v angleščini, ki se je glasila "Vaša prepustnica, tovariš!" Ko sem prečkal zadnjo zapornico in stopil na mestne ulice, sem prispel do dvignjenega terena iznad luke. Medtem ko sem si ogledoval doke, sem zaslišal zastrašujoče brenčanje nemške »Štuke«, ki je pikirala z moje leve strani. Bomba je zadela poveljniški most ladje El Oriente, ki se je nato podrl in ubil štiri pripadnike oborožene straže. Drhtel sem od strahu, saj je bila ladja privezana na istem doku, kot Harnett. Kasneje so jo popravili, tako da se je pridružila našemu konvoju tri dni zatem.
Murmansk je bil poln žensk, ki so pretovarjale blago z ladij. Delale so 24 ur na dan. Z nami se niso družile, niti niso reagirale na prijateljske geste. Enak odnos so imeli maloštevilni moški, ki smo jih srečali. Vsi zdravi ljudje so bili namreč na fronti.
Jevgenij Haldej / TASS
Verjamem, da so mnogi ruski delavci bili politični zaporniki, da so bili v delo prisiljeni, in da so stradali. Kasneje sem slišal zgodbo o pretovoru robe iz Harnetta, kjer je omenjen delavec, ki je bil ujet pri tem, kako jé meso iz konzerve, ki se je odprla od padcu na tla. Ko je lačen delavec poskusil jesti iz konzerve, ga je stražar brez oklevanja ubil na licu mesta.
Takšne zgodbe so mnogo doprinesle k turobni atmosferi, ki je prežemala Murmansk.
Iz avtorjeve zbirke
Velik del zavezniške pomoči je bil namenjen v smer Leningrada. Kako pa je potekalo osvobajanje samega mesta?