So Sovjeti v boju proti nacistom uporabljali nemške vojake?

Preboj blokade

General Walther Kurt von Seydlitz-Kurzbach je bil znan kot vrhunski strateg v nemški vojski. Njegove odločne poteze so razbile sovjetsko blokado 2. korpusa v demjanskem žepu leta 1942 v operaciji, ki je nosila velik pomen.

Ko so sovjeti obkolili 6. armado (in s tem tudi 51. korpus, ki mu je poveljeval Seydlitz) pri Stalingradu novembra 1942, je general ponovno izrazil svojo pripravljenost za preboj. Vendar pa so njegove prošnje pri nadrejenem generalu Paulusu naletele na gluha ušesa in preboj je bil zavrnjen. Paulus je striktno sledil Hitlerjevemu ukazu, ki je prepovedoval vsakršen umik.

Po več neuspešnih poskusih, da bi prepričal nadrejenega, je Seydlitz sprejel iniciativo, ignoriral svoj podrejeni položaj in osebno pisal poveljniku vojaške skupine B generalpolkovniku Maximilianu von Weichsu: »Ostati neaktiven je tako z vojaškega kot tudi z vidika odgovornosti do nemškega ljudstva zločin.« Weichs na pismo ni odgovoril.

Nato je Seydlitz del svojih enot brez podpore nemških sil pripravil za preboj. Poskus je bil obsojen na propad. Ko je bil general 31. januarja zajet s strani Sovjetov, je bil poln jeze in razočaranja nad Paulusom in Hitlerjem.

»Nemški Vlasov«

Poskusi sovjetskih častnikov, da bi Seydlitza pridobili na svojo stran, so se izkazali za uspešne. General je bil zelo razočaran nad nemškim poveljstvom in šokiran nad katastrofo pri Stalingradu, zato je privolil v sodelovanje s Sovjeti. Ameriški zgodovinar Samuel W. Mitcham je v knjigi z naslovom Hitlerjevi poveljniki zapisal: »Bil je [Seydlitz] prepričan, da bo vsak korak v smeri rušenja Hitlerjeve vladavine pravilen, tudi če to pomeni kolaboracijo s Stalinom.«
Skupaj s 93 častniki je Seydlitz ustanovil ligo nemških častnikov in postal njen predsednik. Postal je tudi namestnik generalnega sekretarja Narodnega komiteja za svobodno Nemčijo, ki so jo vodili nemški komunisti.

Seydlitzove aktivnosti so odsevale dejanja generala Andreja Vlasova, zajetega sovjetskega generala, ki je prebegnil na nemško stran in nato vodil t. i. Komite za osvoboditev narodov Rusije.

Walther von Seydlitz je aktivno sodeloval v propagandi. Poskušal je prepričati nemške poveljnike, da je Hitler izdal Nemčijo, s tem ko je dovolil katastrofo pri Stalingradu in poudarjal, da so oni prisegli svoji domovini in ne Führerju.

»Ko bo Hitler odšel, bo v Nemčiji mir,« je rekel. Oktobra 1943 je pisal poveljniku 9. armade Walterju Modelu: »Prisili Hitlerja k odstopu! Zapusti Rusijo in odvedi vzhodno vojsko nazaj v Nemčijo. Takšna odločitev do zagotovila časten mir, ki bo nemškemu ljudstvu dal pravice svobodnega naroda.«

Seydlitzova sporočila pa med generali Wehrmachta niso pridobila pozornosti, čeprav je njegov apel enotam, ki so branile Königsberg, da položijo orožje, dejansko pospešil njihovo predajo aprila 1945.

Glavna Seydlitzova namera je bila, da formira nemške enote, ki se bi skupaj s sovjetskimi borile proti nacistom, vendar je za to bila potrebna Stalinova odobritev.

Seydlitzova vojska – mit ali resnica?

Kljub generalovim številnim prošnjam pa Stalin nikoli ni dovolil formacije vojaških enot pod poveljstvom nemškega vojnega ujetnika. Ujetnike so uporabljali zgolj pri gradbenih delih v zaledju. Sovjetsko vodstvo je bilo namreč zelo sumničavo do Nemcev, tudi do tistih, ki so živeli na ruskem ozemlju. Tako so bili denimo Nemci ob Volgi pod stalnim nadzorom, mnogokrat pa so jih premeščali stran od fronte, tudi v Sibirijo in Srednjo Azijo (1941).

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Kar se tiče nekdanjih nacistov, so nekateri prebežniki polnili vrste v partizanskih enotah, tako kot na primer Fritz Schmenkel, ki je bil celo nagrajen z odlikovanjem heroja Sovjetske zveze. Ampak to so bili osamljeni primeri, saj ustanovitev vojaške enote iz nemških ujetnikov ni prišla v poštev.

Seydlitzu tako nikoli ni uspelo ustanoviti sovjetski ekvivalent Vlasove »Ruske osvobodilne vojske«. Po drugi strani so sovjeti na primer dovolili formiranje pehotnih enot romunskim vojnim ujetnikom. Na ta način sta nastali dve romunski pehotni diviziji, ki sta se borili na strani sovjetskih enot.

Nacisti so kljub temu verjeli, da se bodo morali soočiti s »Seydlitzovo vojsko«. Bili so prepričani, da zajeta nemška letala Fw-190 in Me-109 prebarvana z rdečimi zvezdami, s katerimi so sovjeti odmetavali propagandne letake, v bistvu pilotirajo Seydlitzovi piloti.

Helmut Altner, mladi vojak, ki je branil nemško prestolnico v zadnjih dneh vojne, v svojih spominih piše: »Seydlitzove enote v nemških uniformah z odlikovanji in rdečimi zastavami na rokavih. Ne morem verjeti... Nemci proti Nemcem!« Helmut teh domnevnih enot sicer ni videl na lastne oči, pač pa so mu o tem govorile tankovske posadke.
Ne glede na vse, pa ne obstaja nobenih dokumentov niti v ruskih niti v nemških arhivih, ki bi potrjevali informacijo o obstoju tovrstnih enot. Seydlitzova vojska je mit, ki ni nikoli zares obstajal. Kar se tiče njegove lastne usode, pa je končal precej bolje od svoje »sovjetske različice« generala Vlasova. Potem ko je Seydlitz nekaj časa preživel v zaporniškem taborišču, se je vrnil v takrat že Zvezno republiko Nemčijo in tam leta 1976 tudi umrl. Vlasov je bil obsojen na smrt in leta 1946 v Moskvi tudi usmrčen.

Preberite še: Kako je nemški general Paulus postal sovjetski propagandist