7 nepremagljivih trdnjav, ki jih je ruska vojska uspela osvojiti

Aleksej Daničev/Sputnik
Med prave bisere ruske vojaške umetnosti spadajo napad na Ismail, Erzurum in Konigsberg. Napadalci so uspeli rešiti na tisoče življenj svojih vojakov med napadi in osvojiti neosvojljivo.

Nöteborg (1702)

Osvajanje švedske trdnjaveNöteborg (nekdanja ruska trdnjava Orešek) ob izviru reke Neve med veliko severno vojno (1700-1721) je bilo resen preizkus za novo rusko vojsko, ki jo je ustanovil Peter Veliki.

Ruska vojska je bila številčno šibkejša od švedske garnizije. Napad je bil krvav in težek. Po 13 urah bojevanja so se Švedi predali in dobili možnost umika v drugo trdnjavo. Izgubili so 200 vojakov, ruske žrtve pa so presegle 500 vojakov.

Bendery (1770)

Obleganje in osvojitev otomanske trdnjave Bendery je bil eden ob ključnih dogodkov rusko-turške vojne 1768-1774, s katerih je Rusija dobil nadzor nad Moldavijo. Po dveh mesecih obleganja je 16. septembra 1770 33.000 ruskih vojakov pod vodstvom generala Petra Panina vodilo napad na otomansko garnizijo 12.500 vojakov.

Artilerija je sprožila požar v trdnjavi, kar je napadalcem precej pomagalo. Po tem, ko so prebili zidove, je izbruhnil požar, ki je trajal vse do noči, trdnjava pa se je nato predala. Otomani so izgubili več kot 7000 ljudi, ruska vojska pa 1700.

Izmail (1790)

Ena od najmočnejših trdnjav otomanskega imperija se je nahajala na bregovih Donave v strateško pomembni regiji Budjak blizu Črnega morja. Trdnjava, ki je veljala za nepremagljivo, je štela 35.000 mož in 260 enot artilerijskega orožja. Trdnjavo je ruska vojska uspela osvojiti 22. decembra 1790 med rusko-turško vojno.  

Čeprav je imel ruski general Aleksander Suvorov na voljo precej manj vojakov kot nasprotnik, je uspel hkrati in učinkovito napasti iz treh smeri, vključno iz smeri reke, kar je otomanske vojake popolnoma presenetilo.

Przemyśl (1915)

Najdaljše obleganje med prvo svetovno vojno, obleganje avstro-ogrske trdnjave Przemyśl, je trajalo od septembra 1914 do marca 1915. Trdnjava je bila na takšne dogodke popolnoma pripravljena z velikim številom vojakov in (takrat) modernim orožjem.

Ruski napad in avstrijski poskus prebitja blokade ni vodil nikamor, dokler Rusi niso v roke dobili nekaj težke artilerije. Ker so se znašli pod hudim obstreljevanjem, pošle pa so jim tudi zaloge, so se avstro-ogrski vojaki poskušali prebiti ven le nekaj dni pred padcem trdnjave. V tem poskusu so izgubili 4000 mož in se 4 dni kasneje predali.

Erzurum (1916)

Glavno oporišče otomanskih čet na Kavkazu je bila sestavljena iz dolge linije utrdb v nedostopnih gorah. Ruska vojska jo je osvojila pozimi leta 1916. Poveljnik ruske vojske, general Nikolaj Judenič, je ugotovil, da je ne bo mogel osvojiti z direktnim napadom, zato je moral poskusiti z drugačno taktiko.

V noči na 11. februar so ruske čete v zimski kamuflaži v času snežne nevihte napadle. Otomanski vojaki jih niso dobro videli, zato so streljali v prazno in povzročili le malo škode. Ruski vojaki so lahko tako uspešno dosegli sovražnikove trdnjave. Začeli so zavzemati eno po eno, dokler ni zadnja, Erzurum, padla 16. februarja.

Konigsberg (1945)

Ko so Sovjeti začeli oblegati Konigsberg 6. aprila 1945, je bilo mesto že spremenjeno v močno trdnjavo s 15 utrdbami, številnimi bunkerji, podzemnimi vojaškimi tovarnami, arzenali in skladišči. Vojski sta si bili po številu vojakov skoraj enakovredni.

Potem ko je sovjetsko letalstvo zadušilo glavni vir odpora, so kopenske sile začele 4-dnevni ofenzivo. Mesto so zavzemali po koralih. Najprej so zavzeli pristanišče in železniško postajo, nato so uničili pomembno železniško linijo Konigsberg-Pillau, nemška vojska pa se je predala 9. aprila.

Berlin (1945)

Daleč najpomembnejša trdnjava, ki so jo zavzeli Rusi, je bil Berlin. Nemške enote so središče mesta spremenile v trdnjavo, ki je skoraj ni bilo moč zavzeti. Ulice so bile blokirane s 4-metrskimi debelimi barikadami, hiše so spremenili v bunkerje in postavili več novih. Berlinski metro so uporabljali za skrivne manevre in zaščito pred napadi iz zraka.

25. aprila se je na ulicah začelo srdito bojevanje, ki se je končalo 2. maja, ko se je predala enota pod poveljstvom generala Helmutha Weidlinga.

Kako in zakaj je Rusija trikrat izpustila priložnost zavzeti Konstantinopel

Najhujši vojaški porazi v ruski zgodovini

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke