Kako so Rusi pomagali Nelsonu Mandeli v boju proti apartheidu

Zgodovina
AJAY KAMALAKARAN
Ob stoletnici rojstva je bilo spet veliko govora o Nelsonu Mandeli, ki se je vztrajno boril proti apartheidu. Razkrivamo njegove tesne stike z Rusijo in Sovjetsko zvezo, ki je odigrala pomembno vlogo pri rušenju rasističnega režima v Južni Afriki.

Nelson Mandela je pet mesecev pred svojo smrtjo, julija 2013, na obisku sprejel tudi Vladimirja Putina, ki ni skoparil s pohvalami na njegov račun. »Vaše ime je neločljivo povezano s celim obdobjem sodobne zgodovine Afrike, ki je najavilo izgradnjo nove in demokratične Republike Južna Afrika,« je rekel in nato pohvalil tudi njegov doprinos h krepitvi odnosov med državama.

Ključna sovjetska podpora borcem proti apartheidu

Zares zgodba o južnoafriškem boju proti tiraniji apartheida ni popolna, če ne omenimo, kakšno vlogo je v njem igrala Sovjetska zveza, ki jo je veliki južnoafriški voditelj zelo cenil. Sovjetska zveza je nasploh bila na čelu protikolonialnih in protiapartheidovskih gibanj. Ko je bila rasna segregacija še norma v mnogih delih ZDA, je uradna Moskva močno promovirala koncept enakosti med rasami in narodi. Nobena skrivnost ni, da je bila Sovjetska zveza največja finančna podpornica Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ki ga je še v 80. letih administracija Ronalda Reagana uvrstila na ameriški seznam terorističnih organizacij.

Od 60-ih do začetka 80-ih so sovjetski vojaški strokovnjaki izurili na tisoče kadrov organizacije MK (uMkhonto we Sizwe, »kopje naroda«), oboroženega krila ANC za boj proti režimu apartheida. »Sovjetska zveza je nudila ANC vojaško podporo v obliki opreme in izurila okoli 2.000 kadrov MK. Sovjeti so pomagali ANC, da je kljub ogromnemu pritisku obdržala svoje strukture, še posebej med kriznim obdobjem v 70. letih. Iste strukture so bile zapolnjene z novimi rekruti, ki so pobegnili iz Južne Afrike po vstaji v Sowetu leta 1976. Kadri MK, ki so se urili v ZSSR, so nato izvedli uničujoče napade, ki so ustvarili dodaten pritisk, po katerem so voditelji apartheida sedli za pogajalsko mizo,« navaja spletna stran South African History Online.

Kritiki Nelsona Mandele mu bodo vedno lepili etiketo komunista in poskušali zrelativizirati ruska/sovjetska prizadevanja po koncu državno podprtega rasizma v Južno Afriki. Vendar je bil veliki afriški voditelj izredno pragmatičen. V avtobiografiji Dolga pot do svobode je Mandela s kančkom humorja zapisal: »Vedno bodo obstajali tisti, ki pravijo, da so nas komunisti izrabili za svoje cilje. Kaj pa, če smo v resnici mi izrabili njih?«

»Nihče se ne rodi s sovraštvom do druge osebe zaradi barve njegove kože, njegovega ozadja ali vere. Ljudje se morajo sovraštva naučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen po naravi bližje človeškemu srcu kot njeno nasprotje,« je ena od odmevnih misli iz Dolge poti do svobode, ki jo pozna ves svet.

Mandela večno hvaležen Rusiji in ZSSR

Glede na ogromno vlogo Sovjetske zveze pri osvobajanju Južne Afrike izpod rasističnega režima ni nobeno presenečenje, da je imel Mandela vedno topel odnos do Rusije, tudi dolgo zatem, ko je vzhodni blok že razpadel.

Ko je 30. aprila 1999 je Mandela ob obisku v Moskvi dobil dva častna doktorata Ruske akademije znanosti, je bila to samo pika na i skoraj trem desetletjem dobrih odnosov, južnoafriški državnik pa takrat ni pozabil pohvaliti »solidarnost ruskih ljudi z južnoafriškim bojem proti apartheidu in za svobodo«.

Leta 1990, še istega leta, ko so ga po dolgih 27 letih izpustili iz zapora, je ZSSR Mandeli podelila Mednarodno Leninovo nagrado za mir. Bil je zadnji prejemnik nagrade sovjetske države, ki je kmalu zatem razpadla, vendar je priznanje toliko cenil, da se je potrudil, da ga tudi osebno dobi v svoje roke. Leta 2002 mu je zlato medaljo ob državniškem obisku v Rusiji izročil ruski veleposlanik v Republiki Južna Afrika Andrej Kušakov. »Odkar smo dobili to priznanje, se je v svetu veliko spremenilo, vendar potreba po človeški solidarnosti v svetu, ki jo izraža tudi ta radodarna gesta, je večja kot kdajkoli poprej,« je rekel Mandela, ko je končno osebno prejel priznanje.

Mandelin obisk leta 1999 je tudi vzpostavil temelje za večje sodelovanje med sodobno Rusijo in Južno Afriko. Takrat sta Mandela in Jelcin podpisala deklaracijo o krepitvi vezi v politiki in gospodarstvu, na področjih, kot je proizvodnja zlata in diamantov. Stiki so se potem res krepili in ravno Rusija je najbolj podpirala vstop Južne Afrike v skupino držav v pospešenem razvoju BRIC, ki je nato postala BRICS. Nelson Mandela, eden večjih državnikov v zgodovini sveta, bi bil najbrž ponosen, če bi gledal tkanje vezi in naraščanje solidarnosti med temi državami.

© Rossijakaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite tudi: Kako je Sovjetska zveza preprečila Nixonov »kavbojski« napad na Indijo leta 1971