ZDA so marca leta 1941 začele t. i. Lend-lease program, po katerem so države zaveznice prejemale ameriško vojaško pomoč. V program je bil vključena tudi Sovjetska zveza, verjetno najbolj prepoznaven simbol ameriške pomoči Sovjetom pa je bil tovornjak Studebaker US6.
Wikipedia
Tovornjake je proizvajalo podjetje Studebaker Brothers Manufacturing Company iz South Benda v ameriški zvezni državi Indiani, ki velja za najstarejše ameriško podjetje v proizvodnji transportnih vozil. Družina Studebaker je že koncem 18. stoletja izdelovala vozove za osvajanje Divjega zahoda. Podjetje je preživelo veliko depresijo 30. let (ne brez pomoči Lehman Brothers) in se začelo potegovati za izdelavo vojaških tovornjakov za ameriško vojsko. To tekmo je sicer dobil General Motors s precej podobnim modelom, je pa Studebaker namesto tega dobil posel pri ameriških zaveznicah.
Iz Indiane na vzhodno fronto
Sovjetska zveza je postala največji zunanji uporabnik Studebakerjevih tovornjakov. Prvi so se v ZSSR pojavili jeseni 1941, nakar so jih Sovjeti preizkusili v različnih izvedenkah. Tovornjaki so odigrali ključno vlogo v Rdeči armadi, uporabljali pa so jih za vse možne naloge, od logistike in prevoza vojakov do vleke protitankovskega orožja in havbic, vsega skupaj pa je bilo v Sovjetsko zvezo poslanih preko 100.000 vozil.
Zaradi grožnje, ki sta jo predstavljali nemška mornarica v Atlantiku in japonska na Pacifiku, so vozila (in drugo opremo) iz ZDA v Sovjetsko zvezo dostavljali po t. i. perzijskem koridorju, oskrbovalni poti skozi današnji Iran in Azerbajdžan. Tekom vojne je to postala edina smiselna pot za dostavljanje zahodne pomoči Sovjetom.
Studebakerji so na vzhodno fronto ponesli znamenite Katjuše. Zaradi svojih odličnih voznih sposobnosti in vzdržljivosti so leta 1943 postali standardna nosilna platforma za večcevni raketomet z oznako BM-13N. Do konca vojne je bilo narejenih več kot 1.800 teh »ameriških« Katjuš.
Wikipedia
Tovornjak, ki so ga vojaki Rdeče armade ljubkovalno imenovali Studer, je postal tako pomemben del vojaške opreme, da je Stalin osebno poslal pismo podjetju proizvajalcu, v katerem je izrazil zahvalo za tako kakovostno opremo. Kaj pa pomanjkljivosti? Edino omembe vredno odstopanje Studebakerjev v primerjavi s takratnimi sovjetskimi tovornjaki je bila potreba po uporabi kakovostnega olja in visokooktanskega bencina. Zaradi stalnih preobremenitev so se pogosto lomile ploščice na sklopki, vendar te malenkosti niso preprečile priljubljenemu Studerju, da bi pomagal Rdeči armadi prodreti vse do Berlina.
Povojni navdih in nadaljnja uporaba
Po koncu druge svetovne vojne je model US6 močno vplival na razvoj sovjetskih tovornjakov ZiS/Zil-151. Ti so kmalu po vojni zamenjali Studebakerje, na njihovi osnovi pa so kasneje zasnovali oklepni transporter BTR-152 in amfibijsko vozilo BAV 485.
Wikipedia
Po vojni je bil del tovornjakov v skladu z dogovorom Lend-lease vrnjen ZDA, preostanek Studerjev pa je še nekaj časa služil v sovjetski vojski in pomagal k razvoju kmetijstva. Sovjeti so posamezna vozila uporabljali do sredine 60., nekatera pa celo do konca 80. let.
Osnovne tehnične lastnosti
motor Hercules JXD (64 kW)
najvišja hitrost 72 km/h
poraba goriva 0,38 – 0,45 l/km (400 km z enim rezervoarjem)
masa praznega vozila 4,5 t
Preberite še: Zakaj Rusi kupujejo ameriške in evropske starodobnike?