»Pavel Morozov se je boril proti sovražniku in učil druge, kako to početi: oblastem je prijavil lastnega očeta!« To je stih znanega sovjetskega pesnika iz 30. let 20. stoletja. O Pavliku so pisali tudi druge pesmi, knjige, biografije, snemali film in mu posvetili celo opero.
Spomeniki Pavliku Morozovu so stali po vsej Sovjetski zvezi, Stalin pa je želel enega celo neposredno zraven Kremlja. Morozova so oklicali za prvega sovjetskega pionirja in okoli njega zgradili kult osebnosti. A zakaj je bil oblastem tako pomemben?
Idealen primer lojalnosti
Leta 1932 so v gozdu blizu vasi Gerasimovka na Uralu našli prebodeni telesi trinajstletnega Pavla in njegovega osemletnega brata Fjodorja. Oblasti so umor pojasnjevale kot maščevanje, saj naj bi se mladi komunist Pavlik v času kolektivizacije boril proti kulakom v svoji vasi. Prizanesel ni niti lastnemu očetu.
Saikov/Sputnik
Po uradni razlagi je Pavlik oblastem prijavil svojega očeta, ki je bil vaški starešina, zaradi skrivanja žita in druge samovolje. Očeta Trofima so obsodili na 10 let kazenskega dela, Pavlikovi sorodniki po očetovi strani pa so ga zatem ubili.
Izdajalec št. 1?
Po perestrojki je del ruske družbe lahko svobodno izrazil svoje drugačno mišljenje glede Pavlikove usode. Heroj je naenkrat postal izdajalec. Pisatelj Jurij Družnikov je zapustil ZSSR in izdal knjigo z naslovom Izdajalec št. 1, v kateri je Pavlika opisal kot primer indoktriniranca, ki je bil sposoben za Stalina v kazensko taborišče poslati celo člane lastne družine. Še več, avtor špekulira, da so oba dečka zaradi večjega družbenega odmeva likvidirali kar sami agenti NKVD.
Valerij Hristofarov / TASS
Knjiga na koncu sicer ni zdržala kritik, a je kljub temu sprožila odziv v sovjetskih medijih, ki so bili lačni senzacij. Pojavile so se nove pesmi o Morozovu, Rock skupina Krematorij je prepevala o Pavlu kot o demonu, ki spremlja Rusijo iz enega obdobja v drugo. Kmalu so začeli tudi padati njegovi spomeniki.
Posthumne represije
Nenavadna in nenadna demonizacija osebnosti Pavlika Morozova je šokirala mnoge, posebno tiste, ki so ga osebno poznali. Mediji so objavili odprti pismi njegove učiteljice Larise Isakove in brata Alekseja.
»Zakaj je moj učenec proglašen za izdajalca in kako je lahko postal tarča posthumne represije,« se sprašuje Isakova, ki v pismu podrobno opiše življenje Pavlika, njegove mame in bratov v senci brezdušnega očeta – pijanca, ki je svojo družino pretepal, zanemarjal in živel z drugo žensko. Očetu so zaradi samovolje sodili na državni ravni, Pavlik pa je na sojenju samo podprl pričanje svoje mame. Trofim je bil nato obsojen na 10 let kazenskega dela, Pavlik pa je, kot najstarejši moški v gospodinjstvu, po zakonu postal lastnik družinskega imetja. Zaradi tega naj bi se sorodniki odločili, da se ga znebijo.
Anatolij Grahov / TASS
Za Pavlikove morilce ni rehabilitacije
Kakorkoli čudno se že sliši, je rusko državno tožilstvo pred 20 leti zahtevalo, da se Pavlove morilce – stričevega brata, babico in dedka, ki niso preživeli zaporne kazni – rehabilitira. Zahteva je bila zavrnjena. A če pogledamo, kaj vse sodobni ruski mediji pišejo o dečku, ki je bil dvakrat žrtev politične propagande, pridemo do zaključka, da so mnenja še vedno zelo deljena.
Preberite še: Tri skrivnosti tajnih služb, ki se še vedno hranijo v ruskih arhivih