Sovjetski politik, ki so mu pred časom v Moskvi posvetili posebno razstavo Fenomen Kosigina, je preživel skoraj vso Sovjetsko zvezo. Šel je skozi državljansko vojno, Stalinovo vladavino, drugo svetovno vojno, odjugo pod Hruščovim in brežnjevski zastoj. Prihajal je iz družine petrograjskega delavca in si ustvaril zavidanja vredno kariero.
Služil je v Rdeči armadi in delal v sibirskem zadružnem sistemu, potem je končal študij na tekstilskem inštitutu v Leningradu in bil nekaj časa direktor tekstilne tovarne. Že leta 1938 so ga izbrali za vodjo Leningrajskega sovjeta in v bistvu postal šef drugega največjega sovjetskega mesta. Že leto pozneje je postal ljudski komisar (minister) za tekstilno industrijo – pri rosnih 35 letih.
Viktor Koševoj / TASS
Rešitelj industrije v vojnih letih
Kosigin je imel dar za organizacijo, kar se je pokazalo v letih velike državljanske vojne (druga svetovna vojna v Sovjetski zvezi, op. prev.). Že nekaj dni po začetku nemške invazije so ga imenovali za namestnika vodje evakuacijskega sveta pri sovjetski vladi, ki je moral na hitro evakuirati proti vzhodu na tisoče industrijskih podjetij z ogroženih območij v Sovjetski zvezi, ki bi lahko vsak čas padla v roke napredujoče hitlerjevske vojske.
Do leta 1942 je bilo na vzhod preseljenih 2500 industrijskih podjetij, ki so takoj po odložitvi opreme in sestavitvi zopet zagnala delo s polno paro. Zgodovinarji ocenjujejo, da je za uspešno reševanje evakuacijskih nalog precej zaslužen Kosigin.
»Pot življenja«
Januarja 1942 so Kosigina poslali v Leningrad, ki so ga oblegali nemški in finski vojaki. Zadolžen je bil za evakuacijo na stotisoče prebivalcev mesta in zagotoviti oskrbo mesta v pogojih blokade.
V Leningradu je sodeloval pri nastanku »Poti življenja«, poti po ledeni površini Ladoškega jezera, ki je omogočila edini stik med mestom in preostankom neosvojene Sovjetske zveze. S to potjo je lahko v lačno mesto začela prihajati hrana, iz mesta pa so tukaj odvažali oslabele prebivalce. Vožnja po »Poti življenja« je bila smrtno nevarna, saj so jo stalno obstreljevala nemška letala in artilerija. Vozila so pogosto utonila v luknjah sredi ledu. Toda druge alternative tej poti pač ni bilo.
Po »Poti življenja« so iz mesta evakuirali več kot pol milijona ljudi. Po dnu jezera so speljali tudi cevovod, ki je mestu zagotovil nujno potrebno gorivo. Pravijo, da je bil Kosigin ponosen na uspehe Poti življenja do konca svojih dni.
Stalinove simpatije
Po koncu vojne so prišle Kosiginove upravljavske sposobnosti še kako prav in tako je opravljal različne državne funkcije. Velja prepričanje, da mu je bil Stalin naklonjen, saj ga je imenoval za svojega namestnika v vladi že leta 1940. Mnogi so prepričani, da se je srečno izognil represijam in obtožb o izdaji v t.i. »leningrajski aferi«, ker je bil všeč državnemu voditelju.
Politikov vnuk Aleksej Gvišanin pravi, da je njegovega dedka Alekseja Kosigina »oblast potrebovala, ker je bil praktik, specialist, ki je znal narediti konkretne stvari v gospodarstvu in doseči konkretne rezultate. Drugi tega niso znali.« Tudi tuji mediji so hvalili »menedžerske« sposobnosti sovjetskega politika. Ameriški Newsweek je na primer o njem pisal: »Človek takega kova bi lahko vodil veliko korporacijo, kot je Ford ali General Motors.«
Hruščova je Kosigin najprej podpiral v borbi za oblast znotraj partije, ampak se je potem zbližal s tistimi, ki so ga hoteli odstraniti s položaja generalnega sekretarja. Ko je bil Hruščov strmoglavljen, je Kosigin postal sovjetski predsednik vlade in ostal na položaju praktično do svoje smrti leta 1980. Bil je rekorder, saj v Rusiji še nihče ni opravljal premierske funkcije tako dolgo, odkar so jo prvič ustanovili v začetku 20. stoletja.
Zlata petletka
Ko je leta 1964 postal premier, je Kosigin razmišljal, da bi sovjetsko plansko gospodarstvo spremenili in vanj uvedli tržne elemente. Hotel je ustvariti bolj samostojna podjetja: dovolil jim je, da same vzpostavljajo nove odnose z dobavitelji in potrošniki, del dobička pa zadržijo zase. Učinki so bili hitro vidni, saj je v drugi polovici 60-ih, ko so bile v veljavi njegove reforme, sovjetsko gospodarstvo doživljalo eno od obdobij najvišje rasti. Obdobju 1966-1970 so rekli »zlata petletka«.
Vendar je imela reforma tudi negativne učinke: ker podjetja niso smela zviševati cen (te je še naprej določala država), so začela manj vlagati v proizvodnjo in bolj višala plače. Hkrati je rasla inflacija, ker so rasli prihodki prebivalstva. Zato so postopoma začeli rušiti Kosiginove reforme. Toda potrebe po »kosiginskih« pristopih so bile zelo potrebne že sredi 80-ih, ko so si v Sovjetski zvezi potem izmislili perestrojko.
Preberite še: Sporočila sovjetskih časovnih kapsul iz leta 1967