Najbolj priljubljene trofeje z bojišč druge svetovne vojne: Kaj so zbirali Sovjeti in kaj Nemci?

Kaj so zbirali Nemci?

Za obe strani je imela sovražnikova oprema izjemno vrednost. Nemški vojaki so padlim sovjetskim vojakom jemali predvsem čelade SŠ-39 in SŠ-40, ki so bile precej težje od nemških a so zato nudile boljšo zaščito pred šrapneli. Naslednje je bilo strelivo za brzostrelke, ki so ga množično uporabljali tako eni kot drugi.

Sovjetske čelade so za Nemce imele še toliko večji pomen v zadnjih etapah vojne, ko je nemško gospodarstvo začelo šepati zaradi pomanjkanja surovin in je jeklo, uporabljeno za proizvodnjo nemških čelad, postalo še tanjše.

Ruska zima je za Nemce predstavljala zares veliko muko, zato so vojaki Wehrmachta svojo opremo dopolnjevali z zimskimi plašči in ušankami s pokrivali za ušesa, ki so jih jemali od mrtvih sovjetskih vojakov.

Najbolj zaželen predmet za Nemce na začetku vojne so bile sovjetske polavtomatske samopolnilne puške tipa SVT-40 (Tokarjev), ki so prišle v oborožitev šele dve leti pred začetkom bojne.

V prvih dneh konflikta med obleganjem Brestske trdnjave nemška pehota s svojimi brzostrelkami ni mogla priti v doseg braniteljev, dokler tem ni zmanjkalo streliva. Dobro izurjen vojak s polnim okvirjem je lahko iz svojega Tokarjeva v minuti izpraznil do 25 krogel kalibra 7.62x54 mm. Naboji so na razdalji do sto metrov prebijali tudi opečnate stene.

Prve zasežene primerke pušk SVT so poslali v Nemčijo, kjer so služile kot osnova za razvoj nemške samopolnilne puške G41. A trajalo je dve leti preden se je novo orožje »uteklo« in so bile rešene vse tehnične težave. Nemška vojna industrija je šele leta 1943 uspela zagnati proizvodnjo G43, ki je med zbiralci orožja iskana »roba« še dandanes.

Poleg Tokarjeva je izjemno priljubljenost med vojaki Wehrmachta užival tudi sovjetski PPŠ-41 ali »Špagin« po domače. Ta brzostrelka je postala trofejno orožje, ki so ga Nemci prilagodili za kaliber 9x19 mm (MP-40) in poslali nazaj na fronto pod imenom Maschinenpistole 717.

Kaj so zbirali Sovjeti?

Od 1943 naprej je Rdeča armada organizirala t. i. trofejne brigade, katerih naloga je bila, da so zbirale orožje padlih nemških vojakov in ga pošiljale v zaledje za predelavo in redistribucijo. Do takrat je bilo zbiranje trofej naključno in neorganizirano, vojaki pa so pobirali prav vse, kar so lahko nosili.

Sovjetski vojaki so prav tako pobirali čelade, še posebej tiste nepoškodovane. Pobirali so prav se, tudi tiste od padlih tovarišev, in jih vračali nazaj, saj je bila nepoškodovana sovjetska čelada vredna tri rublje, kar je bilo enako štruci kruha.

Glavni »zbirateljski fokus« Sovjetov je bil seveda na sovražnikovi opremi in orožju. Z delujočimi kosi orožja in vozil so zalagali svoje enote, poškodovane pa razstavili za rezervne dele ali pa poslali na popravilo, če je le-to bilo smiselno. Samo peščica onesposobljenih nemških tankov in oklepnikov je ostala v prvotnem stanju in te so Sovjeti uporabljali za orožne vaje in preizkušanje streliva.

Ista usoda je čakala nemške puške. Po pregledu so jih reciklirali za proizvodnjo domačega orožja ali pa jih poslali v skladišča in tovarne za namene testiranj. Sovjetska zveza se je sčasoma znebila vsega trofejnega nemškega orožja, ki so ga oddali ali prodali zaveznikom v Afriki, Aziji in Južni Ameriki med hladno vojno.

Preberite še:

Suženjstvo v Nemčiji: Kako je moralo na milijone sovjetskih državljanov delati za naciste