Ali so k modernizaciji najboljšega sovjetskega tanka pripomogli Američani?

Spomladi 1942 je bil zavoljo testiranj na poligon Aberdeen v ameriško zvezno državo Maryland poslan sovjetki tank T-34. Američani so želeli ugotoviti, ali lahko določene lastnosti tanka uporabijo pri gradnji lastnih oklepnih vozil. Hkrati pa je v Ameriko na omenjeni poligon pripotovala tudi ekipa sovjetskih inženirjev, ki so bili željni slišati kritike svojih čezatlantskih zaveznikov, ki bi jim prišle prav pri nadaljnjem razvoju njihovega bojnega stroja.

Američanom je najboljši srednji tank zgodnjega obdobja druge svetovne vojne bil na splošno všeč, pomanjkljivosti, ki so jih zaznali ameriški strokovnjaki, pa za sovjetske inženirje žal niso bile od velike koristi. Sovjeti so se jih namreč že dobro zavedali in aktivno delali na tem, da jih odpravijo.

Kaj so pohvalili?

Američani so pohvalili predvsem zanesljiv in uporaben 76-milimetrski glavni top, čeprav so kritizirali nizko izstopno hitrost projektila.

Ameriškim inženirjem je bila všeč tudi oblika tanka, pohvalili so predvsem njegovo sposobnost prečkanja strmega terena.

Getty Images

Pozornost zaveznikov so pritegnile jeklene gosenice, za katere so menili, da bi jih lahko uporabili tudi na svojih tankih M3 Lee in M4 Sherman, ki so do takrat uporabljali gumirane gosenice.

Dizelski motor T-34 je bil ocenjen kot »lahek in odličen« in je Američanom služil kot primer koristne uporabe dizelskih motorjev na tankih. Večino dizelskih motorjev je takrat uporabljala namreč ameriška mornarica, medtem ko so na tanke na začetku nameščali zvezdaste motorje z notranjim izgorevanjem.
Največjo hvalo je požel tankovski merek, za katerega so Američani preprosto rekli, da je »najboljši na svetu«.

Kaj so kritizirali?

A ameriški inženirji seveda niso samo hvalili, ampak tudi kaj pokritizirali. V bistvu so sestavili kar dolg spisek kritik.

Naravnost šokiralo jih je na primer dejstvo, da T-34 še vedno uporablja štiristopenjski menjalnik, ki so ga pri njih opustili že 20 let pred tem. Seveda niso vedeli, da Sovjeti istočasno s polno paro delajo na razvoju novega petstopenjskega menjalnika. Prva testiranja tankov T-34 z novim menjalnikom so se začela na prehodu med poletjem in jesenjo 1942, v množično proizvodnjo pa so šli naslednje leto.

arhivska fotografija

Ameriški strokovnjaki niso našli lepe besede za zastarel zračni filter, ki pa je prav tako bil namenjen skorajšnji zamenjavi z izboljšanim ciklonskim filtrom.

Američani so bili zelo skeptični do majhne kupole in kar niso mogli verjeti, kako se lahko vanjo spravita dva človeka, še posebej v debelih zimskih plaščih. A Sovjeti so prav tako opazili ta problem in začeli sestavljati eksperimentalni model T-43 s prostornejšo kupolo, ki se je pojavil še istega leta in je bil originalno mišljen kot zamenjava za T-34. Kljub temu, da so projekt tega tanka na koncu opustili, so številne njegove tehnične rešitve uporabili pri nadgradnji T-34 na standard T-34-85, katerega kupola je lahko »gostila« tri člane tankovske posadke.

Kljub mnogim pohvalam oblike tanka, so ameriški inženirji T-34 označili kot ne ravno vodoodpornega. Med prečkanji rek in v močnem dežju je voda curljala v notranjost tanka. Priporočili so drugačno metodo proizvodnje oklepnih plošč za zmanjšanje mase tanka do 10 odstotkov. Nadaljnja testiranja sicer teh izračunov niso potrdila.

TASS

Čeprav večinoma upravičene ameriške kritike pa za Sovjete niso bile nič novega. Njihovi inženirji, ki so izdelovali tanke, so namreč že pred tem začeli delati na koreniti modernizaciji tankov T-34.

Napori sovjetskih inženirjev so na koncu privedli do modela T-34-85, ki je postal njihov najpomembnejši tank v zaključnih etapah vojne, in je sovjetski vojski služil še desetletja po zmagi leta 1945.

Preberite še:

Kako so sovjetske tankistke ustrahovale naciste

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.