V tretje gre rado: Aleksander Pečerski, vodja drznega pobega iz nacističnega taborišča smrti Sobibor

Aleksander Aronovič Pečerski je bil tudi sam judovskega porekla, sin judovskega advokata. Rodil se je 22. februarja 1909 v mestu Kremenčuk v današnji Ukrajini, od koder se je leta 1915 družina preselila v kozaški Rostov na Donu. Tam je tudi hodil na univerzo, bil je električar v obratu za popravljanje parnikov in gospodarski inšpektor, malo se je ukvarjal tudi z glasbo in imel svoj krožek. Najbrž ga zgodovinopisje danes ne bi dosti omenjalo, če se ne bi zgodila druga svetovna vojna …

Pečerski je bil takoj po začetku invazije nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo poklican v Rdečo armado, že 22. junija 1941. Po prvih mesecih boja na fronti je septembra 1941 postal tehnični intendant drugega ranga (čin je bil enakovreden poročniku), ki je skrbel za oskrbo 596. havbičnega artilerijskega polka 19. armade, ki je poskušala braniti prodor Nemcev preko Dnepra na liniji Minsk-Moskva. Oktobra 1941 pa je bil med obkolitvijo pri mestu Vjazma (zahodna Rusija, 210 km od Moskve) ranjen in znašel se je v nemškem ujetništvu.

Neuspešna pobega

V ujetništvu je devet mesecev bolehal za tifusom, vendar preživel, tudi zato, ker je bolezen tako dobro skrival pred pazniki. Kakor si je opomogel, je maja 1942 še s štirimi sojetniki poskušal pobegniti – neuspešno. Premestili so ga, najprej v Borisov, nato v Minsk, kjer so nacisti med medicinskim pregledom ugotovili njegovo judovsko poreklo in ga spravili v posebno SS-ovo delovno taborišče za Jude. Še pred tem je z nekaterimi drugimi judovskimi sojetniki preživel 10 dni v popolni temi v t. i. »židovski kleti«.

Februarja 1943 je 50 ujetnikov minskega taborišča izvedlo nov poskus pobega, a so jih nacisti znova ustavili. Pečerski se je takole spominjal posledic: »Vseh teh niso preprosto pobili, ampak so jih dolgo mučili. Najprej so jih brez milosti pretepali z bičem in nanje pošiljali pse. Potem so jih sramotilno peljali po mestu z rokami navzgor, nato pa jih poslali v kopel, slekli do golega in jih polivali enkrat z vročo, drugič z mrzlo vodo. Šele potem so jih fašisti vrgli na dvorišče v sneg in odprli ogenj iz avtomatov.«

V tretje gre rado

Vrhunec Aleksandrove življenjske zgodbe pa se ni zgodil v Minsku. »Čez eno uro vas bodo odpeljali na postajo. Čaka vas velika milost Führerja: greste na delo v Nemčijo,« so rekli 2 tisočim sovjetskim moškim, ženskam in otrokom, ki se jim je obetala selitev iz SS-ovega minskega taborišča, se spominja Pečerski v uvodu svojih spominov.

V resnici 18. septembra 1943 niso šli delat v Nemčijo, pač pa so jih poslali v taborišče smrti Sobibor na današnjem Poljskem. Čez štiri dni sta jih pričakala velik gotski napis in trimetrski zid z bodečo žico. Pečerskega so najprej ločili od preostalih ujetnikov, saj je padel v skupino 80, skupino »posameznih mizarjev in tesarjev«, na dvorišču pa je kmalu vzpostavil stik s »starim taboriščnikom« Borisom, ki mu je pojasnil, kje točno se je znašel. Med drugim mu je povedal, zakaj je lahko videl plamene, ki so goreli kakšnega pol kilometra proč: »Ne glejte tja, to je prepovedano. To so goreča trupla vaših tovarišev iz ešalona.« V spominih je Pečerski potem opisoval tudi tamkajšnje plinske celice.

Pečerski je bil že takoj odločen, da ne bo mirno čakal na bridko usodo. Svoje ideje za pobeg je najprej predstavil krogu ljudi, s katerimi je bil že v taborišču v Minsku in jim je lahko bolje zaupal, s primeri prepevanja prepovedanih sovjetskih vojnih pesmi med interniranci pa se je počasi kopičilo vstajniško razpoloženje. Sčasoma se je v plodnem sodelovanju z drugimi jetniki le izkristaliziral načrt, kako naj bi izgledala vstaja v zahtevnem in dobro zastraženem okolju.

Uporni ujetniki naj bi ločeno in na skrivaj likvidirali več članov taboriščnega osebja, prekinili zveze, pograbili orožje iz skladišč in se z njim prebili skozi glavna vrata mimo stražarjev. Celotna akcija 14. oktobra 1943 bi se morala zgoditi zelo hitro, v nekaj urah. Kot opisuje znani sovjetski pisatelj in zgodovinar Ilja Erenburg, plan ni v celoti uspel, saj so uspeli ubiti 12 esesovcev, niso pa uspeli zavzeti skladišča. Straža je začela streljati na vstajnike, ki so bili prisiljeni bežati skozi minsko polje …

Od skoraj 550 ujetnikov se jih je za sodelovanje v vstaji odločila velika večina, prek 400 ljudi. Med begom jih je umrlo 80, še 170 pa so jih Nemci uspeli poloviti v obsežni iskalni akciji. Tudi do tistih, ki se niso odločili za sodelovanje v vstaji, ni bilo milosti, saj so bili ubiti skupaj z ujetimi vstajniki. Do konca druge svetovne vojne je preživela le slaba desetina pobeglih – 53 vstajnikov.

Major mu je prisluhnil

Pečerski in tovariši so bežali proti vzhodu, v Belorusijo, kjer so se pridružili sovjetskim partizanom. Kot specialist za sabotaže z eksplozivom je v svojem odredu pokvaril načrte dvema nemškima ešalonoma in tam dočakal sovjetsko osvoboditev republike. Toda ta mu najprej ni prinesla zaslug, ampak aretacijo (pogosta usoda prebežnikov iz nemškega ujetništva, ki so bili osumljeni sodelovanja z nacisti, ki naj bi jim omogočilo preživetje, op. ur.) in ukaz za premestitev v kazenski strelski bataljon.

Toda na srečo našega junaka mu je bil pripravljen prisluhniti major Andrejev, ki je bil tako pretresen nad njegovimi zgodbami iz Sobibora, da je kljub prepovedi odhoda s kraja bataljona Pečerskemu dovolil oditi v Moskvo, na posebno komisijo za raziskovanje zločinov nacistov in njihovih sodelavcev, kjer je Pečerski predstavil svoje ugotovitve o delovanju taborišča smrti in njihovo vstajo. Potem se je še naprej bojeval tudi v 15. jurišnem bataljonu v 1. pribaltski fronti, dokler ga ni 20. avgusta 1944 v napadu na latvijsko mesto Bauska ranil delec eksplodirane mine in je bil hospitaliziran.

Po vojni ni bil na očeh javnosti

Po vojni se je Pečerski le vrnil iz bolnišnice v domači Rostov na Donu in leta 1945 napisal svojo knjigo spominov o vstaji v Sobiboru, edinem uspešnem množičnem pobegu iz tega nacističnega taborišča smrti, ki jo še danes pogosto citirajo v publikacijah na to temo. Leta 1949 je dobil odlikovanje za svojo hrabrost in vojne zasluge.

Kljub vojnim ranam se je uspel zaposliti, a še vedno ni imel pravega miru zaradi judovskega porekla. Delal je pri svoji ljubi glasbi, kot administrator v lokalnem komičnem glasbenem gledališču, dokler ni leta 1948 med Stalinovo kampanjo proti »kozmopolitstvu« izgubil službo in do voditeljeve smrti živel od invalidskih prispevkov žene, ki jo je spoznal po bojih v bolnišnici. Pozneje je postal mojster v tovarni in brigadir. Leta 1963 je tudi pričal na sodnem procesu proti enajstim stražarjem sobiborskega taborišča, življenju v Rostovu na Donu pa je ostal zvest vse do svoje smrti 19. januarja 1990.

Poklon Pečerskemu med drugim vidimo v aktualnem ruskem filmu Sobibor režiserja Konstantina Habenskega, ki so ga že večkrat vrteli tudi po Sloveniji, v Hollywoodu pa so leta 1987 posneli filmsko uspešnico Pobeg iz Sobibora režiserja Jacka Golda.

Priporočamo tudi:

Kako verodostojno »Sovražnik pred vrati« prikazuje bitko pri Stalingradu?

Spoznajte »ruske Schindlerje«, ki so reševali Jude med drugo svetovno vojno