Sovjetska operacija Bagration: Najhujši nemški poraz vseh časov

Poleti 1944 je bila sovjetska vojska pripravljena, da začne osvobajati Belorusijo. Poveljstvo Rdeče armade se je nestrpno želelo maščevati za katastrofalne poraze, ki so jih Sovjeti doživeli prav tam leta 1941. Zdaj je nastopil čas ponovne »bliskovite vojne«, samo tokrat s sovjetske strani. Ofenziva je bila načrtovana za 23. junija, skoraj na obletnico operacije Barbarossa, ki se je začela tri leta pred tem.

Množična ofenziva je dobila ime Bagration po ruskem vojaškem poveljniku iz časa napoleonskih vojn - knezu Pjotru Bagrationu, ki je bil smrtno ranjen med bitko pri Borodinu.

Pred začetkom operacije so imeli Sovjeti na razpolago 1,2 milijona vojakov, Nemci pa 800.000. Kljub številčni premoči je Sovjete čakala težka naloga: prodreti skozi močno utrjene obrambne položaje sovražnika.

Ko je bila operacija v polnem zagonu, je v boj potegnila preko štiri milijone vojakov, 62.000 artilerijskih topov, 7.500 tankov in samohodnih havbic ter preko 7.100 letal na obeh straneh.

Z dobro organiziranimi in koordiniranimi napadi kopenske vojske in letalstva so Sovjeti istočasno prebili nemško obrambo na šestih točkah vzdolž fronte. Nemške enote pri Vitebsku, Bobrujsku, Orši in Mogiljovu so utrpele težke poraze. Glavnina armadne skupine Center je bila obkrožena blizu beloruske prestolnice Minsk in nato popolnoma uničena.

Sovjetski vojski so močno podporo nudili partizani. 3. avgusta 1943 so začeli operacijo Železniška vojna, s ciljem uničiti sovražnikovo železniško infrastrukturo v zaledju. Posledično so bili uničeni mnogi železniški odseki, na ducate mostov je bilo porušenih, več kot 1.000 vlakov pa iztirjenih. Nemški železniški promet je upadel za 40 odstotkov.

Za zajezitev sovjetskega prodora je bilo nemško poveljstvo v Belorusijo prisiljeno premestiti rezerve iz drugih delov vzhodne fronte, kar je Sovjetom odprlo vrata za začetek ofenzive v Ukrajini in na Baltiku. Nemci so v Belorusijo premestili celo enote z zahodne fronte, kar je omogočilo več manevrskega prostora zahodnim zaveznikom.

Proti koncu operacije poznega avgusta 1944 je bilo popolnoma uničenih 17 nemških divizij, nadaljnjih 50 pa je izgubilo polovico ljudi in opreme. V dva meseca trajajoči ofenzivi so sovjetske enote napredovale za več kot 560 kilometrov in pri tem osvobodile ogromna območja Belorusije ter dele Latvije, Litve in Poljske. Rdeča armada se je približala Varšavi, odprla cesto do Königsberga in nato še v samo osrčje Nemčije.

V luči hitrega sovjetskega prodora je poljska vlada v izgnanstvu 1. avgusta organizirala veliko vstajo v Varšavi, s katero so hoteli spraviti mesto pod svoj nadzor. Poljaki so čakali na pomoč Rdeče armade, ki pa ni prišla. Samo posamezne enote 1. poljske armade, ki je bila del sovjetske vojske, so poskušale vstopiti v mesto, a so se morale umakniti z velikimi izgubami. Stalinova odločitev, da ne pomaga Poljakom, je bila morda povezana z željo po osvoboditvi mesta z zagotovitvijo vlade, ki bi bila naklonjena Sovjetom. Lahko pa je šlo preprosto za to, da so bile sovjetske enote po dolgi ofenzivi iztrošene. Vzroki za odločitev ostajajo predmet razprav še dandanes.

Nemčija je med ofenzivo Bagration izgubila med 400.000 in 500.000 vojakov, zato velja za najhujši vojaški poraz v nemški zgodovini. Rdeča armada na drugi strani je izgubila »zgolj« 180.000 vojakov. Kakorkoli pomembna je že bila ta poletna ofenziva, vseeno ni pomenila obrata v drugi svetovni vojni. Tretji rajh je bil namreč pogubljen že leto dni poprej, v bitki pri Kursku.

Preberite še:

Sovjetski poveljnik, ki se je boril brez rok