Zakaj nacisti niso mogli razvozlati šifriranih sovjetskih sporočil med drugo svetovno vojno?

»… kdor zajame ruskega kriptografa ali zapleni rusko kriptografsko tehniko dobi za nagrado železni križec, odobreno vrnitev v domovino in zagotovljeno delovno mesto v Berlinu, po koncu vojne pa v last imetje na Krimu.« Tako se je glasil ukaz Adolfa Hitlerja avgusta leta 1942, ki pa nikoli ni bil izvršen.

Med vojno nemški strokovnjaki za dešifriranje nikakor niso mogli razbrati niti enega zajetega kriptograma, ki je bil strojno obdelan s šiframi. Ta sistem je bilo mogoče dešifrirati samo s pomočjo tehnike in ključev. Sovjetski kriptografi so se izkazali za prave junake. Šifre so ostale neodkrite v glavnem zahvaljujoč njihovi požrtvovalnosti in hrabrosti.

Strokovnjak za kriptografijo Dmitrij Larin v svojem članku z naslovom Zaščita podatkov sovjetskih partizanov v veliki domovinski vojni trdi, da so »sovjetski kriptografi imeli zanesljivo varovanje, poleg tega pa so pri sebi navadno imeli kanister z bencinom in granato, da bi v primeru, če se sovražnik preveč približa, lahko uničili dokumente, opremo in sebe.«

Lov na sovjetske kriptografe

Radiotelegrafistka Jelena Stempikovskaja

arhivska fotografija

Nemci so organizirali pravi lov na sovjetske kriptografe, s ciljem da pridejo v posest njihove tehnike in šifer. Zaradi tega so mnogi kriptografi izgubili življenja. Ruski zgodovinar V. A. Anfalov piše, da so »prvi na udari bili kriptografi v sovjetski ambasadi v Nemčiji, ko so morali 22. junija 1941 hitro zažgati najpomembnejše, torej šifre.

Tega dne so poslopje napadli SS-ovci. Kriptograf sovjetskega trgovinskega predstavništva Nikolaj Logačov se je zabarikadiral v eni od sob, zažgal šifre in izgubil zavest od gostega dima. Nemci so vdrli v sodo, a bilo je prepozno – uničene so bile vse šifre. Logačov je bil zajet in kasneje zamenjan za nemške diplomatske predstavnike v Moskvi.«

Kriptografi so pri obrambi šifer pokazali pravo junaštvo. Tragična zgodba o smrti radiotelegrafistke Jelene Stempkovske je bila objavljena v časopisu Krasnaja Armija (Rdeča armada). »Nemški vojaki, oboroženi z avtomati, so vdrli v poveljniško mesto bataljona. Opazili so radiotelegrafistko in se zagnali proti njej. Jelena je vzela karabinko in ubila dva nemška vojaka, nato pa so se Nemci vrgli na njo in jo zajeli. Mučili so jo celo noč, vendar je dekle uporno molčalo. Vodili so jo po polju in maltretirali, nato pa ji odsekali roke ...«

Skrivnost ruskih šifer

Radiotelegrafist prejema sporočilo iz Informbiroja.

Sergej Loskutov/Sputnik

Za vsako sporočilo na fronti je bila narejena enkratna koda, ki se ni potem nikoli več ponavljala. Zaradi odsotnosti kriptografskega sistema sovražnik praktično nikoli ni uspel dešifrirati sporočil na sovjetski fronti.

Na začetku vojne je bila šifrirana komunikacija prezasičena s pošiljanjem tajnih telegramov. Vojaški štabi so vsakodnevno dobivali tudi po 60 telegramov, za štabe na fronti pa je bilo povsem normalno, da so prejeli tudi po 400 telegramov na dan.

Na fronti so bili uporabljeni kriptografski stroji in naprave za tajno telefoniranje. Najzanesljivejši kriptografski aparat, ki so ga uporabljali za šifriranje sporočil posebnega pomena je bil stroj z oznako M-101 Izumrud, narejen leta 1942.

Poleg Izumruda so na fronti uporabljali opremo Sobol-P. Po besedah zgodovinarja Dmitrija Larina je bila to najbolj kompleksna naprava za šifriranje na svetu. Čim so bile izdelane prve naprave, so jih takoj poslali v Stalingrad. Sobol-P je omogočal vzpostavitev zveze s pomočjo radijskih kanalov in ne ožičenih telefonskih linij, ki jih je sovražnik z lahkoto uničil in jim prisluškoval. V zaprto radijsko zvezo šifrirnega sistema je bilo skrajno težko vdreti.

Poveljnik zahodne fronte general Georgij Žukov

Sputnik

Slavni poveljniki druge svetovne vojne so v spominih pisali, da brez kriptografov ne bi zmagovali v bitkah.

Georgij Žukov, sovjetski »maršal zmage« je pisal, kako mu je dobro opravljena naloga kriptografov pomagala, da zmaga v mnogih bitkah, maršal Ivan Konjev, ki je osvobajal Ukrajino, Moldavijo, Romunijo, Poljsko in Češkoslovaško ter sodeloval v bitki za Berlin in Prago, pa je spominjal, da so bile tajne vojaške zveze mnogokrat rešilna bilka: »Posebno priznanje moramo dati naši tehniki in vezistom, ki so zagotavljali te zveze in dobesedno sledili vsakemu koraku tistih, ki so jih uporabljali«.

Preberite še:

Kako se je na Balkanu leta 1943 druga svetovna vojna skoraj spreobrnila v tretjo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.