Dvoličnost in slaba organizacija, ki sta načenjali delavsko Sovjetsko zvezo

Eldar Rjazanov/Mosfilm, 1977
Sovjetska zveza je razpadla tudi zaradi takšnih "delavcev", kot so tile v tem prispevku.

V nadaljevanju boste lahko prebrali tri dialoge špekulantov, uradnikov in umetnikov, ki vam bodo pokazali precej prisotne negativne odklone v sovjetskem sistemu.

28-letni Petja »Gillan«, farcovšik (preprodajalec tujega blaga), in 24-letni brezposelni delavec Boris, leto: 1976

Gillan sedi na klopci poleg Puškinovega spomenika in kadi cigareto. K njemu prisede Boris.

- Zdravo, poba! Poslušaj, a si ti Gillan?

- Kaj rabite?

- Jaz sem Borja (Boris). Od Kostje Olda…

- A, od Kostje, lepo. Da, jaz sem Gillan.

- Poslušaj. Kostja mi je rekel, da lahko pri tebi izvem, kako lahko kaj zaslužim …

- Lahko, da. Kot nalašč sedaj potrebujem enega človeka, teci k likalniku.

- Pripravljen sem, samo povej, kaj naj počnem. Ne morem več, poln kufer imam ta starih, govorijo, naj grem delat in prinašam domov denar. Ampak jaz nočem iti v tovarno za [borih] 75 rubljev. Skratka. Kdo pa je likalnik?

- Všeč mi je tvoja zagnanost. Poglej, fant, v Sovjetski zvezi moramo delati. Parazitstvo je kaznivo, 209. člen Kazenskega zakonika. Sostanovalci v komunalki te hočejo prijaviti, ti pa doma čepiš, delaš galamo naokoli, zganjaš vandalizem, loviš babe. Trda ti bo predla, dali te bodo na prisilno delo, če se boš metal naprej, pa boš še sedel [v zaporu, op. prev.]. Glej, v šestdesetih so tistega pesnika Brodskega iz Leningrada izgnali na sever prav po tem členu! Zato se pred starši raje delaj, da si zgleden sinček, zaposli se v laboratoriju kakšnega inštituta. Tja boš hodil en dan na teden, ko te bodo vprašali, od kje so se vzele babe, pa boš rekel, da si jih našel slučajno ob delu.

- Pa bodo ženske?

- Poglej. Če greva sedaj dol po ulici, je tam spodaj hotel Inturist. V sprejemnici sedijo zelo modno oblečeni moški. H kateremukoli boš šel, bo takoj začel govoriti po angleško. To so ti »likalniki«, ki se lepijo na tujce.

- Kaj pa govorijo?

- No, v smislu »Hello mister, maybe you need rare Russian souvenirs? Coins? Matryoshka? Mnogi tujci so pač na službenem potovanju, za vsak dan imajo že določen urnik, povsod jih peljejo naokoli v avtu, za njimi pa se pase KGB. Ne morejo niti iti v trgovino in si kupiti par daril za domov, za sovjetski denar morajo polagati vse račune, s tujo valuto pa ne morejo plačati.

Tu vstopijo likalniki. Oni tem tujcem predlagajo zamenjavo. On da njemu matrjoško, nikolajevski rubelj [iz časov Nikolaja II., kot spominek, op. prev.], kakšno staro zapestnico – Američan pa v zameno da svojo krzneno jakno. Itak si bo kupil novo v običajnem municipal store, tukaj pa bo likalnik to jakno prodal za celo premoženje – to je cel biznis! Čisto vse vzamejo, fotoaparate, magnetofone, škornje, ure, dežnike, seveda tudi žvečilke in cigarete. Nekateri tujci celo nalašč nosijo stvari sem. Kje še lahko zamenjaš en par škornjev za relikvije dinastije Romanov?

- Romanov?!

- Da, seveda! Kar verjemi! Farcovšiki skačejo na svoje tujce na vsakem koraku, to so ljudje brez načel. Tako delujejo v hotelih, na železniških postajah, letališčih …

- Kar direktno pred očmi miličnikov?

- No, milica pobere resno podkupnino, vendarle gre za nezakonito podjetništvo. No, roko na srce, če se greš neke res velike posle, da preprodajaš tujo valuto, potem se res raje skrivaj. Saj veš, da te lahko pri nas za špekuliranje z valuto ustrelijo. Zato likalniki sami ne trgujejo. Mi tebe potrebujemo ravno za to. Da se srečaš z likalniki, pobereš blago in ga prineseš meni, jaz pa ga razdelim po kupcih, tu moraš poznati ljudi …

- Poslušaj, zakaj pa ti pravijo Gillan?

- Zelo rad imam Iana Gillana [glasbenik, med drugim znan kot frontmen rock skupine Deep Purple, op. prev.] Mimogrede, doma imam originalno plato Jesus Christ Superstar, zrihtal mi jo je tovariš, ki dela kot sprevodnik na vlaku Moskva-Berlin. Še en dober posel, mimogrede. Borja, glej, ti pridi k nam, malo ti bomo prisluhnili, enega bomo spili, se pogovorili o zadevah. No, lepo bodi, pojdiva zdaj narazen, tista patrulja je tamle začela preverjati dokumente pri tistih lasastih [ljudeh].

38-letni Aleksander, vodja oddelka na Ministrstvu za energetiko in elektrifikacijo, in 36-letna Elena, pisarniška uradnica na Ministrstvu za barvno metalurgijo, leto: 1973

Sobota zvečer, Aleksander in Elena v svoji sobi v komunalki (kolektivnem stanovanju), odpravljata se na obisk.

- Saša. Ej, Saša. Pa zakaj morava iti na obisk k tvojemu šefu na rojstni dan. Saj ga tako in tako vsak dan vidiš v službi …

- Lena, odrasla si, pa nič ne razumeš! V naši državi je vse odvisno od zvez in poznanstev, brez njih ne prideš nikamor! Če ne bom pravilno gradil odnosov z vodstvom, je moje kariere konec! Moj oddelek v zadnjem četrtletju ni izpolnil delovnega plana. Mironova, šefa sosednjega oddelka, so včeraj zaradi neizpolnjevanja plana izključili iz partije! Pa še znižali so mu funkcijo, zdaj njemu ukazuje nekdanji namestnik! Zakaj? Zato, ker Mironov na prejšnji rojstni dan ni prišel in mu ni dal steklenice… A si videla kje moje manšetne gumbe?

- Tukaj so, na omarici. Saša, ampak saj že 10 let vsak dan hodiš v službo brez zamude! Že pri Hruščovu si se tam zaposlil, a se spomniš? Vsak dan si kot v vojski, ob devetih zjutraj v službi, od 12.30 do 13.30 kosilo, ob šestih domov. Pa samo tri tedne dopusta na leto. To so vaši privilegiji na Ministrstvu za energetiko?

- Samo pritožuješ se, a predlani si šla v Soči s 30-odstotnim popustom! A sploh veš, koliko nadur sem moral imeti, da sva dobila tole?

- Da, saj vem, saj si že stokrat povedal. Saj sem sama prejšnji teden vsak dan podaljšala do devete. Pa kaj si spet dal moje čevlje na spodnjo polico, pa prosila sem te! Tam se na njih nabira prah!

- Zakaj pa si podaljšala?

- No, zakaj vendar, tri dni zapored sem imela bolniško! Moram zdaj pokazati, kako delam »vestno in vneto«, kot reče naša šefica, drugače me bodo na partijskem zboru spet isto obravnavali, kot prejšnjič! Tega ne morem prenašati.

- To je to, pojdiva. Kje so ključi?

- Spet si pozabil? Tukaj so. Kolikokrat te bom še mogla spomniti. Če že greva k tvojemu Petrovu, mu daj malo namigni, da imava slabe bivalne pogoje. Naveličana sem že življenja v komunalki. Oba delava na ministrstvih, pa si deliva dve sobi z nekimi delavci. Kaj tako gledaš? Ajde, morava se dvigniti na čakalni vrsti za svoje stanovanje. Tri leta že čakava. 

34-letni Viktor, umetnik-portretist, in 22-letni Andrej, študent umetniškega inštituta Surikova, leto: 1981

Vroč poletni dan, Viktor in Andrej posedata v Viktorjevi delavnici in pijeta poceni portovec (vino).

- Andrej, portovec si prinesel, kaj pa zakusko?

- Evo, sem kupil klobaso …

- O, mojbog! Pa kdo je za zakusko klobaso ob portovcu! Oh, ta inteligenca [sloj izobražencev]! In ti bi rad postal umetnik? Mah, dobro, nalij! Si vstopil v sekcijo?

- Katero sekcijo? Mladinsko pri Zvezi umetnikov ZSSR? Sem, ja, mnogi so šli noter, delati je treba. Ampak povej mi ti, ko si izkušen, je od tega kaj koristi?

- Kakor pri komu. Prej boš začel razstavljati, bolje bo! Ravno za to gre, da delaš razstave. Tako se pri nas izmerijo umetniki, po številu razstav! Nujno moraš imeti 2-3 na leto, na vsak način! Saj je veliko dvoran …

- Koliko slik pa bom uspel naslikati za 2-3 razstave na leto?

- Fante, ti pa streljaš neumnosti. To niso osebne razstave, ampak skupne, tako kot te vaše, študentske. Tam zunaj na ulici je razglas: razstava del umetnikov slikarske akademije. 15-16 del na leto naslikaš, daš po 2-3 dela za vsako razstavo, pa normalno prideš skozi …

- Viktor, matematika ti ne štima. Tri razstave krat tri dela je enako devet, kam pa z ostalimi?

- Tebi pa v glavi ne štima, bratec! Kaj računaš, da boš vsa dela spravil na razstavo? Saj jih mora odobriti vystavkom (odbor razstave, op. ur.)! Pol jih vzamejo, pol jih zavrnejo, češ da so ideološko neustrezne! To so ljudje iz Zveze umetnikov, torej partija! Ideologija! Če nisi ravno Rembrandt, si raje izberi kakšno ideološko ustrezno smer. Jaz sem se na primer že pri tvojih letih odločil, da bom slikal Lenina s kmeti. Zdi se mi, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju. Ko bi ti vedel, koliko vaških kulturnih domov je naročilo to sliko! Vseh variant sem se naučil: tovarniško Leninovo škiljenje, modrega kmečkega dedka, mlade nahranjene kmetice z obliko … Še zdaj to jemljejo!

- Gledam, malo se me je že vino prijelo. Kaj potem človek celo življenje samo slika enega Lenina s kmeti?

- Kaj pa 'čmo? V navadno službo nočemo hoditi, hočemo biti svobodni umetniki! To pa pomeni, da se moraš znajti. Vsaj reci hvala, da ti ni treba še vstopiti v partijo! Greš v mladinsko sekcijo, čez kakšna štiri leta, ko boš končal faks, boš šel v odraslo sekcijo, tam te bodo dali k enemu umetniškemu kombinatu, pa boš imel ves čas naročila. Lepo prejemaš denar in …

- Od kod pa pride ta denar, mimogrede?

- Zveza umetnikov ZSSR, vendar! Državna organizacija! Kulturni domovi nič ne plačajo, samo naročila dajo, Sovjetska zveza pa uredi. Ves denar pride iz proračuna. S čigavim denarjem pa si mislil, da ves čas hodimo na organizirana službena potovanja za umetnike, v letovišča?

- No, to ti hodiš. Še svojo delavnico imaš …

- Da, majster, moraš se pravilno obrniti! Delavnico so mi dali, tu sem že štiri leta, 25 kvadratnih metrov, pogled na Sadovoje kolco [znan, precej eliten predel Moskve, op. prev.]. Ne preveč pestro, a prijetno! Kar pa se tiče ustvarjanja … (stopi do prekritega stojala in umakne pokrivalo).

- Evo, tole je krajina …

- Aha, tako bi jaz zase naredil. To mi je naročil neki tip iz nomenklature. Za dačo tegale mehurja slikam tudi še dve platni. Plačal bo na roko [z gotovino]. Oh, to bomo zaživeli!

Priporočamo še:

Maček na sovjetski način: ZSSR je bila tudi dežela piva

Kateri so trije glavni razlogi za razpad Sovjetske zveze?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke