Sodobni Iran je večetnična država, v kateri na severu živijo Azerbajdžanci in Kurdi. Milijoni Azerbajdžancev so stoletja živeli pod oblastjo iranskih šahov, dokler ni del njihovega zgodovinskega ozemlja pripadel Ruskemu imperiju po iransko-perzijskih vojnah v 19. stoletju.
Razdeljeni azerbajdžanski narod je od takrat upal na združitev in sovjetskemu državnemu vodstvu se je med drugo svetovno vojno pokazala priložnost, da odigrajo na to karto. ZSSR je tako poskušala Azerbajdžanski sovjetski socialistični republiki priključiti del Irana z azerbajdžanskim prebivalstvom in hkrati podpreti separatistične težnje iranskih Kurdov.
Operacija Sloga
Javna domena
Decembra 1941 so v Iran vstopile sovjetske in britanske sile. Iran se je v svetovni vojni razglašal za nevtralno državo, a je imel dejansko skrajno tesne odnose s Tretjim Rajhom. V tej državi je bila zelo aktivna nemška obveščevalna služba, medtem ko so silam osi prav prišle iranske naftne zaloge. Zavezniki tega niso mogli dopustiti.
Po bliskoviti vojaški kampanji, znani kot Operacija Sloga, se je Iran predal. Nemški državljani so bili v velikem številu izgnani iz državi, premoženje nemških podjetij pa zaplenjeno. Država se je znašla pod nadzorom zaveznikov.
Iran ni bil okupiran v celoti. Velika Britanija je zasedla južne dele države, medtem ko je ZSSR nadzorovala severni del – to je bil tako imenovani Južni Azerbajdžan, iransko ozemlje s petimi milijoni prebivalcev azerbajdžanske narodnosti, pa tudi manjša območja s kurdskim prebivalstvom.
Nacionalni preporod Južnega Azerbajdžana
Vasilij Jegorov / TASS
Čeprav je Rdeča armada leta 1941 utrpela velike poraze zaradi Wehrmachta, Sovjetska zveza pa izgubila ogromna ozemlja, medtem ko so bili nacisti že na dostopih do Moskve, sovjetsko vodstvo nikoli ni prenehalo upoštevati svojih interesov v Iranu.
Ozemlja, ki so jih zasedli Sovjeti in Britanci, so bila uradno še naprej pod oblastjo iranskega šaha, vendar je okupacijska uprava v praksi bistveno omejevala oblast iz Teherana.
ZSSR je že v prvih dneh po prihodu sovjetske vojske v severni Iran začela vsesplošno ideološko, kulturno, ekonomsko in politično borbo za lokalno prebivalstvo. Pri tem je moral ključno vlogo odigrati sovjetski Azerbajdžan, saj so tam živeli rojaki tukajšnjega prebivalstva. Od tam je prišlo v Iran na stotine strokovnjakov.
Iranci so desetletja vršili pritisk na azerbajdžansko nacionalno manjšino, zato so bila v Južnem Azerbajdžanu plodna tla za sovjetsko politiko.
Sovjetski inženirji so predvsem uredili sanitarije in zdravstvo, ki so bili v severnih iranskih mestih in vaseh v obupnem stanju. Zatem je prišla na vrsto ideologija.
V regionalni prestolnici Tabriz je začel delovati prvi časnik v azerbajdžanščini z imenom »Za Domovino«, ki je takoj postal priljubljen, prav tako je bilo zagnano založništvo s tiskanjem knjig lokalnih avtorjev. V jeziku lokalnega prebivalstva so se organizirale opere in gledališke predstave, festivali in razni drugi kulturni dogodki. Odpirale so se šole v azerbajdžanskem jeziku. Vsega tega ta regija še nikoli ni imela.
Previdna sovjetizacija
Javna domena
Sovjetska zveza je v Južnem Azerbajdžanu izvajala previdno politiko, da ne bi razjezila zahodnih zaveznikov. Poudarjalo se je, da komunisti niso prišli sovjetizirat regijo, ampak samo pomagat domačinom pri preporodu nacionalne identitete.
Sovjetski strokovnjaki niso delali samo z revnejšimi prebivalci, pač pa so poskušali vplivati tudi na premožnejše sloje. Ne glede na težko vojno z Nemci so v Južni Azerbajdžan dostavljali velike količine žita, sladkorja in kerozina.
Aprila 1944 je bila v ZSSR ustanovljena Uprava kavkaških muslimanov, ki se je aktivno vključila v reguliranje duhovnega življenja iranskih Azerbajdžancev, tudi to s ciljem obračanja prebivalstva proti Sovjetski zvezi. Sovjetska zveza je pazljivo obveščala Južni Azerbajdžan, da se mu bolj splača živeti v Sovjetski zvezi kot v Iranu.
Po zlomu nacizma se je lahko, nasprotno, ZSSR bolj ukvarjala z bojem za Južni Azerbajdžan. Takrat sta se okrepili sovjetska propaganda in dejavnost sovjetskih tajnih služb, ki so bile usmerjene v likvidacijo šahovih pristašev.
Sovjetska zveza je imela že tako močne položaje v tej regiji, da je voditelj Azerbajdžanske SSR Mir Džafar Bagirov, ki je aktivno delal v severnem Iranu in sanjal, da bi postal »združitelj Azerbajdžana«, izzivalno govoril: »V resnici je tudi Teheran staro azerbajdžansko mesto.«
Leta 1945 je ZSSR sprejela odločitev o gospodarski integraciji te regije s Sovjetsko zvezo. V Južni Azerbajdžan so bili poslani strokovnjaki za vzpostavljanje podjetij in iskanje nahajališč nafte.
Novembra so teheranske oblasti še dokončno izgubile Južni Azerbajdžan, ki ga že prej praktično niso kontrolirale. Gverilski odredi prosovjetske Demokratske stranke iranskega Azerbajdžana so ob intenzivni podpori sovjetskih sil zavzeli ključne državne ustanove ter razorožili del iranske vojske in policije.
Že 12. decembra 1945 je bila razglašena Demokratična republika Azerbajdžan na čelu s Seidom Džafarom Piševarijem. Formalno se je imela za »avtonomno republiko« znotraj Irana, a se v praksi s polno paro usmerjala proti Sovjetski zvezi.
Država Kurdov
Javna domena
Januarja 1946 je bil razglašen nastanek še ene državne tvorbe v severnem Iranu. Tokrat je bila to kurdska Republika Mahabad. Sestavljala so jo manjša kurdska ozemlja, ki jih je Sovjetska zveza zavzela skupaj z območji Južnega Azerbajdžana.
Leta 1941 se je sovjetsko vodstvo sicer odločilo, da ne bo igralo na kurdsko karto in se je povsem osredotočil na vprašanje Azerbajdžancev. Šele pozneje, jeseni 1945, je Mir Džafar Bagirov podprl nastanek Kurdske ljudske stranke, ki je 22. januarja prevzela vodstvo v razglašeni Kurdski ljudski republiki, bolj znani pod imenom Republika Mahabad.
Za razliko od Južnega Azerbajdžana, tale oblast ni uživala širše podpore prebivalstva in so jo vzdrževali samo sovjetski bajoneti.
Getty Images
Neslavni epilog
Iran se nikakor ni nameraval odreči svojim severnim ozemljem. Sovjetska vojska je iranskim silam onemogočila vstop v Južni Azerbajdžan, zato se je Teheran odločil za delovanje z diplomatskimi metodami.
Getty Images
Iran je Sovjetsko zvezo obtožil ekspanzionizma (teženj po širitvi ozemlja) in je podal prvo uradno pritožbo varnostnemu svetu OZN v zgodovini tega telesa. Pri tem so Teheran aktivno podprle ZDA in Velika Britanija.
Tako se je sovjetsko vodstvo naenkrat znašlo pod močnim pritiskom Združenih narodov in zahodnih držav. Postalo je jasno, da se iranska avantura ne more končati uspešno, zato se je Stalin odločil za barantanje.
Po večmesečnih pogajanjih je dobil obljubo iranskega premierja Kavama as Saltanija, da bo lahko ZSSR po umiku sovjetskih sil industrializirala naftna nahajališča v severnem Iranu. Ta obljuba potem nikoli ni bila izpolnjena.
Po umiku sovjetske vojske maja 1946 sta bili samooklicani ljudski republiki obsojeni na propad, a sta se bili tudi brez sovjetske podpore pripravljeni zoperstaviti iranski vojski. Toda za tamkajšnje Azerbajdžance in Kurde je sledil hladen tuš, ko so dobili naslednje Stalinovo sporočilo: »Kavam ima kot premier formalno pravico, da pošlje čete v vsak del Irana, tudi v Azerbajdžan, zato je nadaljnji oboroženi odpor brezizhoden, nepotreben in neugoden.«
Javna domena
V novembru in decembru 1946 je iranska vojska brez boja zasedla severna ozemlja in zadušila obe samooklicani republiki. Vodstvo Republike Mahabad je bilo pogubljeno, medtem ko so voditelji Demokratične republike Azerbajdžan uspeli pobegniti v Sovjetsko zvezo.
Ampak tam niso bili sprejeti tako, kot so pričakovali. Nekateri so bili hitro obtoženi vohunjenja in zaprti v taborišča. Šef izbrisane države Seid Džafar Piševari je umrl v prometni nesreči, ki so jo organizirale sovjetske tajne službe, pokopali so ga z vsemi častmi v Bakuju, prestolnici sovjetskega Azerbajdžana.
Več o vzrokih in poteku sovjetske zasedbe Irana preberite tukaj.
Lahko preberete tudi, katero rusko orožje uporablja sodobni Iran – kliknite tukaj.