Tridesetega marca 1940 je britansko izvidniško letalo Lockheed-12A poletelo z letališča Habanija v Iraku, da bi fotografiralo naftna polja in rafinerije v Bakuju (Azerbajdžan). Z višine 7 km, ki je sovjetska protiletalska obramba ni mogla doseči, je fotografiralo potencialne tarče za britansko in francosko letalstvo ter ustvarilo več stereoskopskih posnetkov. Po štirih dneh je isto letalo izvedlo izvidniški let nad mestoma Batumi in Poti, kjer so bile rafinerije. Tokrat je sovjetska artilerija streljala, a letala ni zmogla sestreliti. Kaj je bilo v ozadju teh izvidniških poletov in kaj so Britanci in Francozi želeli doseči z Operacijo Kopje?
Javna domena
Zgodovina diplomacije in geopolitičnih iger v Evropi tridesetih let je zelo občutljiva tema. Zaradi geopolitičnih kombinacij v drugi polovici tridesetih let so bile bodoče zaveznice na nasprotnih straneh. Ko so bile Avstrija, Češkoslovaška in tudi Poljske prepuščene Hitlerju, sta Francija in Velika Britanijo še naprej imele Sovjetsko zvezo za sovražnika številka ena, čeprav sta po nemškem napadu na Poljsko vsaj formalno razglasili vojno proti nacistični Nemčiji.
Puščanje Poljske na cedilu z odrekanjem kakršnikoli vojaški akciji na zahodnih mejah ali bombardiranju nemških mest je bilo jasen dokaz, da ima molk Francije in Velike Britanije svoj namen. Niti eno nemško mesto ni bilo priča množičnemu bombardiranju. Britanski zrakoplovi so metali propagandne listke nad nemškimi mesti, ko je nemška vojska z 90% svojih sil hitro prodirala na Poljsko. Konec leta 1939 pa sta Velika Britanija in Francija načrtovali tudi eno veliko bombniško misijo daleč proč od svojih metropol, in to ne proti Nemčiji, ampak proti Sovjetski zvezi.
Javna domena
Ker se je v Azerbajdžanu in na Kavkazu nasploh proizvedlo 90% sovjetske nafte, je bil ta del države Ahilova peta za Sovjetsko zvezo, ker bi lahko nenadni veliki zračni napadi v nekaj dneh ustvarili škodo nepredstavljivih razsežnosti. Razmišljanja o bombardiranju glavne arterije sovjetske proizvodnje nafte so bila že stara, prvič so se pojavila že takrat, ko so boljševiki nacionalizirali vse naftne vire in izrinili tuji kapital. Načrtovanje Operacije Kopje pa se je začelo intenzivno razvijati po zlomu Poljske in razkritju pakta o nenapadanju Ribbentrop-Molotov. V novi geopolitični realnosti je Sovjetska zveza ostala izven vojne, medtem ko sta Francija in Velika Britanija vsaj formalno napovedali vojno, a nista izvajali realnih vojnih operacij. Čas je šel na roko ZSSR, ki je bila takrat prva industrijska sila Evrope.
Po drugi svetovni vojni sta Francija in Velika Britanija to operacijo opravičevali s tem, da se je del sovjetske nafte po paktu Ribbentrop-Molotov dostavljal Hitlerju, a je potrebno reči, da je bila ZSSR po prodaji nafte Nemčiji na tretjem mestu, za Romunijo in ZDA. Načrtov za bombardiranje Romunije in ameriških tankerjev na Kanarskih otokih vendarle ni bilo. Vprašanje je postalo zelo aktualno v času zimske vojne, sploh proti pomladi 1940. Upoštevajoč načrte Francije in Velike Britanije, da bi na Finsko poslali vojaško pomoč in izkrcali svojo ekspedicijsko vojsko s 100.000 ljudmi, je načrt Operacije Kopje vzporedno prehajal v zaključno fazo.
V zapisniku zasedanja koordinacijskih skupin štabov letalstev Francije 4. in 5. aprila 1940 je rečeno, da se bodo zgodili zračni napadi po mestih Batumi, Poti, Grozni in Baku s ciljem uničenja naftne proizvodnje, kot mogoča tarča napada se je omenjala tudi Odesa. Za nalogo so načrtovali uporabo 90 do 100 letal iz 6 francoskih in 3 britanskih eskadrilj. Takšna skupina bi lahko v enem naletu odvrgla do 70 ton bomb. Štab britanskega letalstva je pripravil načrt MA-6, po katerem bi morale proti objektom na Kavkazu posredovati 4 britanske skupine bombnikov Blenheim in 5 skupin bombnikov ameriškega porekla Glenn Martin iz francoskega letalstva. Baku bi bil po načrtih uničen v 15 dneh, Grozni v 12, Batumi v dnevu ali dveh. Načrt je dobil kodno ime »Kopje«. Glavni nadzornik operacije je bil višji maršal britanskega letalstva Sir John Cotesworth Slessor.
Javna domena
Za britansko-francoske priprave je izvedela sovjetska obveščevalna služba preko svoje rezidence v Parizu, ki je prisluškovala pogovorom vojaškega osebja, ki se je pripravljalo za pot na Bližji vzhod, potrdilo pa je prišlo tudi z veleposlaništva v Londonu. Tudi marčevski izvidniški leti britanskega letalstva niso ostali neopaženi. Izvidniški let nad središčem naftne proizvodnje je lahko pomenil samo eno. Takoj po prejemu prvih signalov je sovjetski vojaški poveljnik Kliment Vorošilov dobil ukaz, da se odpravi na Kavkaz in preveri stanje protizračne obrambe na območju naftnih polj. Kavkaška PZO je bila po pomembnosti in koncentraciji na tretjem mestu za Moskvo in Leningradom. Ker je bilo vojne s Finsko konec, so iz Leningrajskega vojaškega okrožja na Kavkaz preselili tudi radarje RUS-1. Po vrnitvi v Moskvo in poročanju Vorošilova je Stalin odločil, da mora v primeru napada Sovjetska zveza takoj napasti britanske baze v Aleksandriji in uničiti Sueški prekop do te mere, da bo neuporaben, ob upoštevanju tega, da samo delovanje sovjetske PZO in letalstva ne bo odvrnilo množičnega naleta sovražnih letal. Naftna polja so bila zelo ranljiva, ker so lahko vnetljive bombe povzročile nenadzorovano širjenje požarov, ki bi jih morali gasiti več mesecev, medtem ko bi se proizvodnja nafte obnavljala več kot leto dni. Samo obramba ni mogla biti možnost. Sam britansko-francoski napad pa je preprečila samo usoda. Operacija bi se morala začeti 15. maja 1940, a je Nemčija pet dni prej napadla Francijo.
Po okupaciji Pariza je nemška obveščevalna služba zaplenila načrt, ki je bil pozneje javno koriščen v propagandne namene, ob poudarjanju, da je samo hitra akcija nemške vojske preprečila izvedbo načrta zahodnih zaveznikov. Ampak ostaja vprašanje, kako učinkovita bi bila Operacija Kopje, ker v zgodnji fazi druge svetovne vojne ni bilo preciznih bombardiranj.
Preberite tudi: Kako se je na Balkanu leta 1943 druga svetovna vojna skoraj spreobrnila v tretjo