Vojaška pot Mildzihova se je začela že takoj na začetku vojne 22. junija 1941 na zahodni sovjetski meji, kjer je iz goreče kasarne uspel rešiti prapor svoje enote in se iz nemškega zaledja prebil do sovjetskih enot v okolici Pskova. Po tem podvigu je bil višji vodnik in komsomolec Mildzihov dodeljen izvidniški četi 163. pehotne divizije 34. armade in postal poveljnik oddelka.
Njegov odred je dobil nalogo, da deluje v sovražnikovem zaledju v Novgorodski regiji. Na poti Mildzihova in njegovih dveh tovarišev Jefimova in Černova se je nekoč znašel nemški bunker s strojnico MG-34. Mildzihov se je približal bunkerju in vanj vrgel granato, nato pa vpadel s svojim mitraljezom PPD-40 in pobil osem Nemcev. Trojica je zajela enega ranjenega častnika, trije vojaki pa so pobegnili.
Ujetnika so nato odvedli s sabo na sestanek z drugimi izvidniškimi skupinami. 400 metrov pred mestom, kjer naj bi se zbrali, pa sta Mildzihov in Jefimov pred sabo naenkrat opazila zasedo, v kateri je bilo 13 Nemcev (obrnjenih s hrbti proti njima). Mildzihov je predlagal, da jih napadeta, Jefimov pa se s tem ni strinjal – menil je, da jih lahko pretenta in v nemščini zakričal, naj se predajo. Nemci so eden po eden začeli dvigovati roke k višku, eden med njimi pa je ustrelil in na mestu ubil Jefimova. Nato je Mildzihov odprl ogenj in z mitraljezom pokosil vse Nemce. A drama se je zanj s tem šele začela ...
Mildzihov je na koncu našel pot do drugih izvidnikov, ki pa so bili vsi lažje ali težje ranjeni. Odločil se je, da napravi zasedo kar sam in pokrije umik skupine, ki jo je preganjala nemška četa. S prvima dvema nabojnikoma je pokosil 39 nemških vojakov, nato pa je moral zaradi pomanjkanja streliva boj nadaljevati s posamičnimi streli.
Nemci so ga poskušali obkrožiti, a je Mildzihov z natančnimi streli vsakič uspel preprečiti te poskuse. Dodatno je delo Nemcem oteževal še globok sneg, zaradi katerega se niso mogli hitro premikati. Mildzihov se je tega kasneje spominjal z besedami: »Še sneg je bil na moji strani!« V pol ure je bil trikrat ranjen, prejel je strel v nogo, trebuh in vrat. Ostali sta mu samo še dve krogli, ko je iz-za svojega hrbta zaslišal krike »Ura!« Na pomoč mu je prihitel vod poročnika Gluhova, ki je začel jurišati nad Nemce.
Mildzihov se je zaradi izgube krvi onesvestil in se sploh ni zavedal svojega podviga. Vojaki in častniki, ki so prihiteli na pomoč, so našteli 108 trupel nemških vojakov. Njihovo začudenje je bilo še večje, ko so ugotovili, da jih je bilo precej med njimi ustreljenih s posamičnim strelom. Novi poveljnik čete nadporočnik Lvovski je Mildzihova predlagal za odlikovanje heroja Sovjetske zveze.
V tem času je Mildzihov v bolnišnici umiral od ran. Kirurg mu ni uspel izvleči krogle iz trebuha, saj je ravno potekala velika vojaška operacija in je bila bolnica prepolna ranjencev. Nenadoma je v bolnico privihral nek pilot, poiskal Mildzihova in mu sporočil, da je postal heroj ZSSR.
Po hitrem postopku so ga z letalom prepeljali v Moskvo, kjer je bil deležen pomoči najboljših kirurgov. Zvezdo heroja mu je osebno vročil Mihail Kalinin, ki je samo zaradi tega prišel v bolnico, kjer so zdravili Mildzihova. Po okrevanju je bil premeščen v vrste NKVD-ja, v okviru katerega se je spopadal z uporniškimi čečenskimi borci, ki so kolaborirali z Nemci. Poslednjo rano je dobil ravno v boju proti kolaborantom, nakar je bil znova premeščen – tokrat na civilno funkcijo. Heroj iz Osetije je preminil v Vladikavkazu leta 1998 v osemdesetem letu starosti.
Preberite še:
Maksim Pasar: Najstniški ostrostrelec, ki je v Stalingradu pokončal 237 sovražnikovih vojakov