Vse, kar morate vedeti o vstaji dekabristov v Rusiji

Kdo so bili dekabristi?

Dekabristi so bili ruski vojaški oficirji in plemiči, včlanjeni v različna protivladna tajna združenja, ki so konec leta 1825 organizirala dekabristično vstajo. Dekabristov in njihovih simpatizerjev je bilo skupno več kot 600. Mednje so spadali tudi člani najvišjih plemiških družin, kot so carjeva stražarja Aleksander in Nikita Muravjov, knez Ilja Dolgorukov, knez Sergej Trubeckoj, in mnogi drugi mladi plemiči. Blizu dekabrističnim krogom so bili tudi pesnik Aleksander Puškin, carjev svetovalec Mihail Speranski in general Aleksej Jermolov; nekateri so se zaradi tega komajda izognili kazni.

Štirinajstega decembra 1825 so oficirji okoli 3.000 vojakov popeljali v vstajo proti novemu carju Nikolaju I., ki je sedel na prestol en dan pred uporom. Vendar je vojska vstajo zadušila. Mnogi so umrli. 579 plemičev se je znašlo pod preiskavo, 316 so jih aretirali, 121-im so sodili. Pet so jih obesili, ostale so izgnali in jim dali razne druge kazni. Poleg plemičev je bilo kaznovano tudi preko 4.000 vojakov, njihov polk so izgnali na Severni Kavkaz.

Kaj so zahtevali dekabristi?

Voditelji dekabristov so želeli zrušiti rusko vlado in režim, aretirati carja in njegovo družino. Za naprej sta obstajala dva glavna dokumenta, ki sta služila kot osnutka za morebiten bodoči politični sistem, ta pa bi dal osnovo za nadaljnjo pot.

Ruska pravda (ime izposojeno po staroruskem zakoniku iz 11.-12. stoletja) Pavla Pestela, ki je bil najradikalnejši med dekabristi, je predvidevala, da Rusija postane republika z začasno vlado, sestavljeno iz spoštovanih ljudi, medtem ko bi carjevo družino fizično odstranili, da bi preprečili morebitno restavracijo monarhije.

Drugi dokument je bil Ustava Nikite Muravjova, po kateri bi bila Rusija razglašena za ustavno monarhijo, v kateri bi car igral samo predstavniško vlogo.

Vsi ostali načrti za prihodnost so bili zelo ohlapni. Še sami dekabristi so bili precej skeptični glede uspeha svoje vstaje in so jo tudi več let prestavljali.

Zakaj so dekabristi želeli Romanove vreči z oblasti?

Med zmagovito vojno šeste koalicije (marec 1813 – maj 1814) je ruska vojska šla globoko v Evropo in se nato vrnila nazaj. Oficirji in vojaki so na lastne oči videli življenje in vsakdan evropskih kmetov, meščanov in plemičev. Mnogi ruski plemiči so se vrnili domov z željo po spremembah. Želeli so osvoboditi tlačane in Rusiji zagotoviti ustavo.

Ideje so se rodile po navdihu francoskih enciklopedistov in ameriške ustave (ustava Nikite Muravjova je v esenci skorajda ohlapen prevod ustave ZDA). Ideje o ustavi so bile močno prisotne v prvih letih vladavine Aleksandra I., a je Aleksander po zmagi nad Napoleonom sčasoma obrnil hrbet kakršnimkoli reformam v Rusiji.

Car je vedel za obstoj tajnih društev in njihovih ustavnih idej, vendar je sam takšne ideje odkrito zavračal in leta 1822 v Rusiji prepovedal vsa tajna društva. V očeh dekabristov je tako zrušitev ruske monarhije predstavljala edini možen način za uveljavitev svojih načrtov.

Kako naj bi dekabristi izvedli svoj državni udar?

Od leta 1814 naprej so bodoči dekabristi ustanovili več tajnih društev z naslednjimi cilji: odpravljanje slabosti v družbi, boj proti korupciji in pomoč pri razsvetljevanju množic. Zveza Odrešitve (1816-1817) se je preoblikovala v Zvezo za blagostanje (1818-1821). Imela je več kot 200 članov in okoli 15 regionalnih »podružnic«. Vendar je samo zgornjih 30% članstva vedelo za načrte o bodočem državnem udaru. Do leta 1821 je bila Zveza za blagostanje že tako znana med plemstvom, da so jo morali ukiniti. Razdelila se je na radikalnejše Južno društvo v Kijevu pod vodstvom Pavla Pestla in liberalnejše Severno društvo v Sankt Peterburgom pod komando Nikite Muravjova.

Do jeseni 1825 sta se obe društvi dogovorili, da bosta izvedli državni udar poleti 1826. Carja Aleksandra ter oba njegova brata, Konstantina in Nikolaja, naj bi aretirali med velikimi vojaškimi vajami v južnih predelih Rusije, istočasno pa bi v Sankt Peterburgu organizirali veliko vojaško vstajo. A je 27. novembra 1825 Sankt Peterburg zajela vest o nenadni smrti Aleksandra, ki je umrl 19. novembra med počitnicami v ruskem kraju Taganrog. V novih okoliščinah so morali dekabristi v naglici znova spremeniti načrte.

Zakaj se je zgodil upor dekabristov?

Po Aleksandrovi smrti je imela Rusija dva tedna medvladja. Po ruskih zakonih je bil prvi v vrsti za prestol Konstantin, vendar je on leta 1823 podpisal abdikacijo – na skrivaj, da ne bi povzročil preveč razburjenja v družbi. Tako bi moral krono prejeti Nikolaj, a on za to sploh ni vedel. Za abdikacijo so vedeli samo trije ljudje v celem Ruskem imperiju, Aleksandrovi uradniki, ki jim je pokojni car zelo zaupal.

Kakor so izvedeli za žalostno vest, so Nikolaj, vsi uradniki, vlada in ljudstvo v Sankt Peterburgu začeli uradno zaprisegati Konstantinu kot novemu carju, ta pa je prejel uradno pismo v Varšavi, kjer je takrat bival. Konstantin je odgovoril Nikolaju, da je pred leti abdiciral in na noben način ni želel storiti nič. Toda v tistih časih so sporočila potovala zelo počasi in Nikolaj je prejel Konstantinov odgovor šele 7. decembra. Ves ta čas je Rusija mislila, da je njen nov car Konstantin. Nikolaju je bilo jasno, da mora sam prevzeti oblast. 13. decembra je razglasil svojo odločitev, zaprisega pa je bila odrejena za naslednji dan, 14. decembra.

Dekabristom je bilo jasno, da imajo zadnjo priložnost za prevzem oblasti. Nikolaj je imel v vojski izredno slab ugled, tudi nekateri caristični stražarji ga niso marali, zaradi strogosti in iskanja napak. Dekabristi so načrtovali, da bodo prekinili zaprisego v Sankt Peterburgu. Oficirji naj bi prepričali carjeve stražarje, da se uprejo, zavzamejo Zimski dvorec, aretirajo Nikolaja in njegovo družino ter razglasijo začasno vlado. Knez Sergej Trubeckoj je bil izbran za »diktatorja«, za vodjo upora.

Kako je potekala dekabristična vstaja?

Štirinajstega decembra se je pri mnogih dekabristih zalomilo. Pjotr Kahovski se ni hotel prikrasti v Zimski dvorec in ubiti carja, Aleksander Jakubovič ni hotel voditi dveh polkov v zavzetje Zimskega dvorca. Eden izmed dekabristov, Jakov Rostovcev, pa je obvestil Nikolaja o načrtovani vstaji.

Štirinajstega decembra zjutraj so dekabristi zbrali tri polke za upor proti Nikolaju. Več kot 3.000 carjevih stražarjev je korakalo na Senatni trg v Sankt Peterburgu, ki je samo nekaj minut proč od Zimskega dvorca, nato pa so tam samo stali in naredili nič. Iz nekega razloga se diktator knez Trubeckoj ni pojavil na trgu. Dekabristi niso imeli časa in so morali na licu mesta izbrati novega voditelja.

Medtem so oblasti zvesti vojaški polki dvakrat napadli uporniške, a so jih slednji zdržali. Trg je bil poln opazovalcev. Številni ljudje so se pojavili pred upornimi polki, tudi veliki knez Mihail in general Mihail Miloradovič, prosili so jih, naj se predajo, a zaman. Dekabristični oficirji so Miloradoviča ubili na licu mesta. Car Nikolaj je pozneje rekel svojemu bratu Mihailu: »Pri tej zgodbi je največje presenečenje, da niso ustrelili naju.«

Preden se je stemnilo, je Nikolaj končno naročil, naj s šibrami in topovi streljajo na polke, ti pa so se potem hitro razbežali. Uporni oficirji so pobegnili s trga in stekli proti reki Nevi, kjer so poskušali oblikovati vojaško formacijo kar na ledu in napasti Petropavlovsko trdnjavo. Mnogi so se utopili, ker so topovske krogle prebile led. Interna obveščevalna poročila iz 19. stoletja navajajo, da je tisti dan skupno umrlo 1.271 vojakov, oficirjev in civilistov, a je bilo število smrtnih žrtev najverjetneje še višje.

V 15 dneh se je zgodil še en dekabristični upor v Kijevski guberniji v organizaciji Južnega društva. Ko so se po Rusiji širile novice o uporu 14. decembra, so v vasi Trilesi aretirali enega od vodij dekabristov Sergeja Muravjova-Apostola, vendar je 29. decembra na silo pobegnil in vodil vstajo Čeringovega pehotnega polka. Upor so lojalne sile zadušile 3. januarja 1826, Sergeju Muravjovu-Apostolu pa so odvzeli prostost.

Kako so kaznovali dekabriste?

Preiskava je bila zelo poglobljena: zaslišali so vse člane dekabristične zarote, nekatere je zaslišal kar car osebno. V več knjigah so popisali vse njihove izpovedbe, tudi njihova pojasnila o ciljih upora, kritiko oblasti in načrte glede ustave. Nikolaj se je potem med svojo vladavino večkrat skliceval na ta gradiva. Dekabristom je ironično rekel »moji prijatelji iz štirinajstega« (po dnevu vstaje - 14. decembru, op. prev.).

121 plemičev so obsodili na različne kazni. Pet vodij dekabristov so obsodili na smrt z obešanjem (sramotno za plemiča), kar je bilo izvršeno na skrivaj 13. julija 1826. Dekabristi, ki jim je bil odrejen izgon v Sibirijo za različno dolga obdobja, so v enem tednu začeli zapuščati Sankt Peterburg.

Med različnimi kaznimi za dekabriste so bili tudi: odvzem plemiškega stanu, dosmrtno težko delo, znižanje oficirjev v navadne vojake, izgon in služba na Kavkazu, izgon in življenje v Sibiriji in tako naprej.

Toplo priporočamo še članek:

Upor Pugačova: 5 vprašanj o največji vstaji v zgodovini Rusije