Nesmrtni vitezi: Spoznajte manj znane junake druge svetovne vojne

Zgodovina
RUSSIA BEYOND
Med drugo svetovno vojno je najvišje sovjetsko odlikovanje – zlato zvezdo junaka Sovjetske zveze – prejelo 11.657 vojakov in častnikov Rdeče armade, 3.051 med njimi posmrtno. Podvigi sovjetskih vojakov so se v enaki meri nizali na kopnem, na morju in v zraku. Seveda pa niso vsi junaki, ki so dobili to odlikovanje, tudi enako znani. V spodnjem prispevku izpostavljamo nekatere med tistimi manj znanimi.

Tankist

Gardni kapetan Vladimir Bočkovski je bil pravi tankovski as. V letu dni je uničil 36 sovražnikovih oklepnih vozil, večkrat je bil na robu smrti, štirikrat težko ranjen, petkrat je gorel v svojem tanku, a vsakič se mu je uspelo izvleči iz objema smrti.

21. marca 1944 je namestnik poveljnika bataljona 1. gardne tankovske brigade, kapetan Bočkovski s svojim bataljonom izvedel nenadni napad, pri katerem je prečkal reko Trebno in ustvaril mostišče na sovražnikovem bregu. Medtem je skupina tankov 1. gardne tankovske brigade uničila 16 nemških protitankovskih orodij, štiri jurišna orodja in več kot 200 oklepnih avtomobilov. Naslednji dan so Nemci izvedli protinapad s ciljem uničenja mostišča in izravnavanja frontne linije. Nemška tankovska skupina je po kratkotrajnem a močnem spopadu izgubila tri tanke, pet minometov, okoli 50 različnih oklepnih avtomobilov in celoten pehotni vod. Za veliko požrtvovalnost v boju in uspešno poveljevanje oklepnim enotam v zelo težavnih pogojih je kapetan Vladimir Bočkovski prejel odlikovanje junaka ZSSR.

Med ofenzivo na reko Odro januarja 1945 se je tank, s katerim je upravljal Bočkovski, prebil do železniške proge, na kateri je bil nemški tovorni vlak, naložen s težkimi tanki Tiger. Bočkovski je svojega T-34 usmeril direktno proti lokomotivi in se s polno hitrostjo zaletel vanjo. Zaradi trka je lokomotiva zletela s tračnic in se prevrnila čez nasip. S sabo je povlekla še ostale vagone s tanki. Za ta podvig je bil Bočkovski odlikovan z redom zlate zvezde, kasneje pa še z redom Suvorova III. stopnje.

Pilot

Anatolij Nedbajlo velja za enega od najboljših sovjetskih pilotov jurišnikov v zgodovini vojnega letalstva. S svojim Il-2 je uspešno izvedel preko 220 bojnih misij.

Nedbajlo je osebno uničil na desetine nemških tankov, na stotine objektov v neposredni bližini fronte ter ogromno količino sovražnikove žive sile. Sodeloval je pri domala vseh večjih bojnih operacijah na vzhodni fronti.

Kapetan je bil aprila in junija 1945 dvakrat odlikovan z redom heroja Sovjetske zveze. Njegov Il-2 je bil trikrat sestreljen. Enkrat je preživel kot po čudežu, ko se je zaradi slabe vidljivosti v zraku zaletel v drugo letalo.

Jurišnik se je z veliko hitrostjo zrušil na tla, Nedbajlo je utrpel več zlomov in izgubil zavest. Deli pehotnih enot Rdeče armade so se uspeli prebiti do uničenega letala in iz razbitin izvleči pilota, tik preden bi ga zajeli ognjeni zublji. Neuničljivi sovjetski pilot se je po vsega mescu in pol vrnil v službo in poletel na novo bojno misijo.

Mornar

Podmorniški kapitan Valentin Starikov je služil v Severni floti, kjer je poveljeval podmornici M-171 razreda Maljutka. S svojo posadko je izvedel 23 bojnih misij, v katerih je potopil 13 sovražnikovih ladij.

Maljutka kapitana Starikova je predstavljala veliko nevarnost za mornarje nemške vojne mornarice, zato so se večkrat podali v lov nanjo. A Starikov se je z veščimi manevri uspel izogniti pastem in reševal podmornico ter posadko pred protipodmorniškimi bombami.

Prebrisani kapitan je dvakrat uspel zaobiti sovražnikovo obrambo in se približati dobro zaščitenim nemškim pomorskim bazam. 2. oktobra 1941 je skrivoma preplul ozek fjord pri luki Linahamaei in s torpedi napadel dve sovražnikovi ladji. Po tem incidentu so se Nemci podali v lov na podmornico in nanjo zmetali ogromno bomb. M-171 se je med umikom enkrat celo zapletla v protipodmorniško mrežo, a je kapitan Starikov s pravočasnimi in odločnimi manevri svojo podmornico izvlekel in neopaženo izginil z bojišča.

Do januarja leta 1942 se je na seznamu uničenih sovražnikovih plovil podmornice M-171 znašlo sedem transportnih ladij. Aprila istega leta je posadka za uspešno izvedbo vseh zastavljenih nalog prejela gardno titulo, njen kapitan pa odlikovanje heroja Sovjetske zveze.

Artilerijec

Višji narednik Genadij Barikov je vojno dočakal v protitankovski bateriji pehotnega polka, ki je bil nastanjen v osrednjem delu vzhodne fronte pri Brjansku in se kasneje izkazal v tankovski bitki pri Kursku.

Decembra 1941 je bil Barikov težko ranjen. Ko si je opomogel, je prestal kratek tečaj prekvalifikacije in se julija 1943 ponovno vrnil na fronto v vlogi artilerijskega poveljnika havbice.

Njegova enota se je še posebej izkazala v času zavzemanja Vzhodne Prusije, sam Barikov pa je še posebej zablestel med königsberško operacijo. Takrat je Rdeča armada z delom svojih sil napadla močno utrjeno naselje Vargen. Posadka vlečnega topa, ki ji je poveljeval Barikov, pa se je uspela vešče prikrasti v bližino braniteljev in z »ostrostrelsko« natančnostjo likvidirala tri položaje nemških protiletalskih topov, pet mitraljeznih gnezd in 20 vojakov.

Že naslednji dan je Barikov s svojim topom sodeloval v obrambi pred protinapadom nemške oklepne skupine. Ena od nemških granat je prebila sprednji ščit na topu in težko ranila namerilca in polnilca. V tistem trenutku je narednik Barikov zamenjal oba ranjenca in v slogu pravega asa uničil dva nemška tanka ter štiri vlečne protitankovske topove. Ko je spričo težkega boja ostal brez streliva, je pograbil puško in se skupaj s pehotno enoto podal v napad.

Junija 1945 je bilo višjemu naredniku Genadiju Barikovu za požrtvovalnost v bitki in za velike zasluge pri uničenju sovražnih sil dodeljeno odlikovanje heroja Sovjetske zveze.

Pehotnik

Gardni višji poročnik Mihail Kuznecov je sodeloval v bojih praktično od prvega dne vojne. Po nekem čudežu je uspel preživeti obleganje trdnjave v Brestu s še peščico svojih soborcev.

Od avgusta 1941 naprej je Kuznecov zasedal položaj političnega častnika v minometni četi, novembra istega leta pa je bil premeščen v pehotni polk, kjer se je izkazal kot izjemen izvidnik. Pogosto je odhajal na nočne pohode in deloval za sovražnikovo črto, ter pri tem zajel tudi nekaj nemških vojakov. Potem ko je s svojimi akcijami uspel zajeti šest »živih jezikov«, je postal poveljnik čete mitraljezcev.

Naslednje leto je deloval večinoma za sovražnikovo linijo. Njegova skupina, oborožena z avtomatskim orožjem, se je izkazala v bitki za vas Sredne novembra 1942, tako da se je neopazno pritihotapila k nemškim položajem in zajela zaostali del neke nemške kolone, v katerem je bil celoten artilerijski divizion, vključno s poveljnikom in štabnimi dokumenti.

Skupno je v roke posebne skupine Kuznecova padlo 16 izpravnih topov in 96 vprežnih konjev. A s tem se posebna operacija še ni zaključila. Kuznecov se je odločil, da bo izkoristil nenadejani uspeh in zavzel celotno vas, v kateri je bila večja skupina nemških vojakov. Ob pomoči oddelka mitraljezcev je skupina Kuznecova zavzela vse objekte v vasi v samo 15 minutah boja.

Med operacijo je bil razbit celoten bataljon nemške vojske. Sovjeti so zaplenili 27 topov, 196 vprežnih konjev, 27 ročnih mitraljezov, štiri minomete, 17 avtomatov ter sedem tovornjakov. Najbolj neverjeten pri vsem tem pa je podatek, da skupina Kuznecova v akciji ni imela nobenih izgub.

Za ta podvig je bil Mihail Kuznecov odlikovan z zlato zvezdo heroja Sovjetske zveze. Na tej točki je že pokončal sovražnih 88 vojakov, 64 jih je zajel, sam pa je bil petkrat ranjen.

Preberite še:

Aktivna udeležba Rusov na Slovenskem v zadnji bitki druge svetovne vojne v Evropi